Utrinki iz Uppsale in Stockholma

Predgovor

Ker si vtisi s kratkotrajnega bivanja skoraj ne zaslužijo imena potopis, so se astronomske aluzije znašle v naslovu vsaj iz dveh razlogov: čas za dopust je bil zelo skopo odmerjen, utrinkov sva pa videla kar nekaj - vsak večer sva namreč vestno hodila buljit na balkon, ali bova mogoče uzrla severni sij (te sreče žal nisva imela).

Da ne bo katera od ladies po nepotrebnem koprnela v pričakovanju in venela v razočaranju, že na začetku opozarjam, da naju niso oropali, edini policaji, ki sva jih videla malo bolj od blizu, so bili skrajno prijazni spremljevalci zborovanja stockholmske franšize gibanja 15O, Occupy Wall Street na Sergelovem trgu; torej bodo slinjenja nad kakšnim švedskim polisinspektörjem (kar bi bil, mislim, po činu ustrezen ekvivalent italijanskega marechala) tokrat odpadla.

1.

Odločitev, da greva pogledat na sever, je padla že enkrat jeseni lanskega leta, ko sem bila na strokovnem izobraževanju v Uppsali in se mi je prelepo univerzitetno mesto, v katerem se svetle moderne zgradbe brezšivno stapljajo s starodavno tradicijo, neizbrisno vtisnilo v spomin. Takrat sva sicer planirala obisk v juniju, ko med sončnim vzhodom in zahodom na tistih vzporednikih mine več kot 18 ur; ker sva ob tokratni priliki zaradi fotografske obsedenosti, pri kateri je vsaka minutka dnevne svetlobe dragocena, prehodila 20-25 km na dan in so nama vsak večer skoraj odpadale noge, me spreletava strah ob misli, kaj bi šele bilo, če bi se uresničili najini prvotni načrti - skupna prehojena pot bi bila v tem primeru najbrž primerljiva z romanjem v Santiago de Compostella.

Na Švedsko se da priti na več načinov. Enega je v svojem odličnem potopisu (chapeau mojstru!) pred kratkim objavil brat Ežoj. Ker sta najina zvesta subaruja dosegla tako častitljivo starost in kilometrino, da si ju ne upava več gnati na potepe izven radija, v katerem AMZS+ še zagotavlja avtovleko, po drugi strani sva pa preveč navezana nanju, da bi ju v primeru resne okvare zvrnila s kakega klifa naravnost v morje, sva se odločila za letenje. V ta namen sva lani tik pred koncem lanskega leta v ugodni akciji nabavila kupone za Adriine direktne lete, nato odhod iz teh in onih, po večini službenih razlogov iz meseca v mesec prelagala, nazadnje pa septembra z nemajhnim razočaranjem ugotovila, da je Adria večino letov za oktober (malce sva se še poigravala z mislijo na Barcelono), na katerih bi lahko kupljene karte dejansko izkoristil, že zaprla. O čemer se nameravam z njimi še pogajati - če v drobnem tisku piše, da lahko karto izkoristiš do 31. decembra 2011, pričakujem od njih , da mi bodo to tudi omogočili. K sreči Ryanair leti na Skavsto z Reke, Celovca in Benetk po ceni, kakršna se za nizkocenovnika spodobi, na žalost pa tudi z vsemi pripadajočimi nadlogami, o katerih bom morda še kaj spregovorila (ali pa tudi ne).

Na deževen petek sva torej odletela z Reke in čez dobri dve uri pristala na Skavsti, kjer je skozi trgajoče se oblake ravno začelo prav nič sramežljivo kukati sonce. Temperatura ob pristanku sredi popoldneva je bila malo nad deset stopinj, ravno dovolj torej, da obeh še vedno poletno oblečenih zadrtih sovražnikov nogavic, zaprtih čevljev, bund, plaščev, jaken in podobnega iz sosednje teme ni prav nič zeblo. Z vremenom sva imela silno srečo tudi v preostanku dopusta: temperature so se sicer ob večerih spuščale proti ničli, čez dan pa so v jarkem soncu skoraj dosegale za ta letni čas nenavadno tople slovenske. Tisti, ki pri zemljepisu pri obravnavanju Zalivskega toka niste sedeli na ušesih, se morda še spominjate, zakaj je klima na Švedskem bistveno blažja, kot bi pričakovali glede na zemljepisno širino, ostali pa imamo - na srečo - wikipedijo.

Nad lepoto dežele, katere gosta sva bila naslednjih deset dni, sva se čisto izpekmezila že med pristajanjem letala - pogled na kaleidoskopski mozaik gozdov v vseh odtenkih jesenskih barv, ki se odlično dopolnjuje s polji, na katerih je pred kakim mesecem posejano žito že vzklilo s slepeče zelenim odtenkom v kontrastu s temno modrino jezer, nama je skoraj vzel dih. Kot sva nemudoma ugotovila, ni čudno, da je skandinavski design v svetovnem vrhu; po barvne navdihe jim res ni treba daleč.

Tudi sicer na Švedskem mrgoli naravnih lepot. Med bolj presunljive spadajo zlasti tiste na dveh nogah, vseh starosti in obeh spolov, čeprav se je tukaj najina fotografska obsedenost ustavljala pred etičnimi zadržki: spravljanje naključnega mimoidočega v zadrego s tem, da ga fotografiraš, nekako ni v najini naravi, še bolj sporno pa je seveda snemanje ali fotografiranje na skrivaj. Včasih se da tej dilemi tudi zvito izogniti. Kadar namreč ravno hočeš ovekovečiti, denimo, kako vikingško jadrnico ali spomenik enega od z rimskimi številkami opremljenih Gustavov, Friderikov ali Karlov, pa se ti po naključju znajde v kadru še izklesana postava kake dolgonoge in dolgolase nordijske boginje ali katerega od neštetih dvojnikov Alexandra Skarsgårda (original trenutno razveseljuje pogled v nadaljevanki TrueBlood), gia qui che siamo, prst kar sam od sebe pritisne na sprožilec fotoaparata. (Po pregledu nabranih slik se mi sicer začenja dozdevati, da se je obema to dogajalo prepogosto, da bi stvar lahko pripisovala samo naključju, ben, pustmo stat.)

Malo pred sončnim zahodom sva prispela v Uppsalo, skoraj tekla do hotela, kjer sva se končno lahko znebila prtljage, že naslednji hip pa sva bila spet na ulici - svetloba, ki se je prebijala skozi slikovite oblake, je kar klicala po fotosafariju.

Domkyrka, največja cerkev v Skandinaviji, dokončana v 14. stoletju. Lepo je vidna z Uppsalskega gradu, kjer človeku takoj padejo v oči topovi, ki z ene strani grajskega dvorišča merijo naravnost proti njej - očitno si Švedi ločitev cerkve od države predstavljajo precej, hm, konkretno. (V resnici so topovi postavljeni v spomin na precej dramatične dogodke v 16. stoletju, ko je founding father švedske kraljevine, Gustav I. Vasa nagnal nadškofa Gustava Trolleja, sam izbral njegovega naslednika Johannesa Magnusa, na sitnarjenje takratnega papeža, Klementa VII., v zvezi s tem pa je odgovoril z odcepitvijo švedske cerkve od Vatikana. Švedska cerkev je kasneje sledila reformaciji in je dandanes ena najbolj svobodomiselnih krščanskih usmeritev, kjer prakticirajo tako posvetitev žensk kot cerkvene poroke istospolnih partnerjev.)

Razgledi z levega brega rečice Fyris, ki deli mesto na dva dela, starodavno mestno jedro in moderni del. Bi stanovali v eni od hišic-ladjic, zasidranih ob rečnem bregu? Jaz bi, takoj.

V mali Uppsali se je rodilo in/ali šolalo in/ali poučevalo toliko znanstvenikov in drugih odličnikov svetovnega slovesa, da se v človeku vzbudi sum, če tam kaj dodajajo v vodo (ali je pa že v njej) - eden od njih je Olof Rudbeck, ki je med drugim odkril in opisal limfatični sistem približno istočasno z Bartholinijem, ukvarjal se je pa tudi z drugimi stvarmi, na primer botaniko in znanstveno fantastiko ; po njem in njegovem sinu enakega imena, sicer botaniku, je Carl Linne poimenoval ljubke rudbeckije, eden od njegovih potomcev pa je nihče drug kot Alfred Nobel. Rudbeck starejši je kasneje glede dodajanja substanc v vodo očitno prišel na podobne misli in je preostanek svojega življenja posvetil dokazovanju, da je Atlantido treba iskati prav na tleh nekdanje Uppsale.

Njegovo veličanstvo bicikel, glavno prevozno sredstvo v Uppsali. (Se še kaj čudite, zakaj sem se v malem mestecu že ob prvem obisku nemudoma počutila kot doma?)

Še nikoli nisem videla, kako se mlade račke spravljajo spat v gručah, da bi jih manj zeblo.