Žuži

Bila je jesen leta 1966, ko smo dobili novega družinskega člana. Žužija. V majhnem stanovanje smo živeli oče (to sem bil jaz), mati in sinček Andrejček ter sorodnica, postrežnica Štefka. Prvi trije smo odšli po gobe in kostanje v gozd pod Storžičem, kamor smo redno zahajali vsako jesen. Nabrali smo skoraj polno košaro in se veseli vračali nazaj proti cesti, kjer nas je čakal naš Fiat 600. Tedaj nas je Drejček poklical: »Poglejta, kakšna čudna žival leži tukaj!« Pristopila sva. Pod bukvo sta v odpadlem listju ležali dve drobni goli telesci in trepetali od mraza. Začudeno smo ju gledali. Zaradi svoje nebogljenosti sta se nam zasmilili.

»Veverici nista, čeprav sta jim malo podobni,« sem dejal.

»Morda sta podlasici ali hrčka?« je rekla mama.

»Za lisico sta premajhni,« je menil Drejček. »Ali sta mački?«

»Mačke ne zahajajo v divjino.«

Mimo je prišepal star kmet z velikim košem sena na hrbtu. Ogledal si ju je. »To sta polha!« je rekel, »čeprav je za tako majhna mladiča oktober kar pozen mesec. Pokazal je krošnjo drevesa in dodal: »Najbrž sta padla od tam.« Zagledal smo duplino, kjer pa ni bilo nobene živali. »Od mraza in lakote bosta že jutri mrtva ali pa ju bo požrla lisica.«

Drejček je želel, da ju odnesemo domov v Ljubljano in skrbimo zanju. »Igral se bom z njima in ju imel rad, kot da sta mi brata. Dobila bosta tudi slaščice iz našega hladilnika.«

»Ti si prismojen!« je dejala mati. »Divja žival ne preživi v stanovanju! Z zmrznjeno hrano pa ju bomo ubili. Saj v gozdu polhi ne jedo jedi iz hladilnika.«

»In ne more biti človeku brat,« sem pristavil.

»Ali si že videl otroka in mačka, da bi bila brata?«

A Drejček je vztrajal. »Ali nista slišala kmeta, ki je dejal, da bosta tukaj umrla? Ali pa ju bo požrla lisica.« Začel je jokati in zaman sva ga prepričevala, da je za vse nas najbolje, da ju pustiva v gozdu.

»Ne bomo ju prepustili lisici!« je hlipal, »Zdaj sta naša!«

Kot dobra starša, ki se ravnata po knjigi Otroška psihologija, sva popustila. Košarico smo nastlali s suho travo, polhka pa vložili v rokavico, da ju ne bi zeblo. Doma smo ju zavili v volneni šal in preselili v škatlo za čevlje. Ker pa sta se še vedno tresla, smo nad njima prižgali luč, da bi ju grela.

Poskušali smo ju hraniti. Na nobeno hrano, ki sva jima jo ponudili, nista odprla gobčka. Odklanjala sta sir, skuto, maslo, čokolado in coca colo in vse druge dobrote. Celo koščke kostanja iz bližnjega parka. Niti kuhanega kostanja nista povohala. Nato smo zavili konico zobotrebca v vato in jo napojili s toplim mlekom. Eden od njiju ni hotel odpreti gobčka, drugi pa je lizal mleko. Drejček ga je vzneseno gledal. »Preživel bo!« je vzkliknil. »Vsaj eden.« Umrlega smo pokopali na dvorišču, Drejček pa se je tolažil s tem, da imamo še preostalega, ki je bil videti zdrav in živahen.

S tem pa težav s hranjenjem še ni bilo konec. Prebral sem, da imajo polhi radi sadje. Vendar trdega sadja ni maral. Morali smo ga nastrgati v kašo in mu ga polagati v usta. Najrajši je imel slive in hruške. Poskusili smo tudi s kruhom. Namočenega v mleko je slastno pojedel. Ko so mu zrasli zobje, smo ga krmili tudi s keksi in cornflakesom. Še kasneje je začel uživati orehe, lešnike in kikirikije.

Predlagal sem, da mu damo ime. Dolgo smo ga iskali. »Peterček, Piškotek, Jurček, Janček,« smo premlevali. Nazadnje pa je Drejček odločil: » Naj bo Žuži.« Od takrat smo ga klicali Žuži. Na klic se je obrnil proti nam, zato smo bili prepričani, da nas razume.

Da bi se Žuži dobro počutil, mu je Drejček iz gline zgnetel grad z mnogimi vhodi in izhodi. Polhek ga je sprejel za svojega in kot strela švigal iz ene odprtine v drugo. Z veseljem smo ga gledali. Ker pa je uhajal iz gradu po stanovanju, sem mu iz lesa zbil hišico in jo pokril z lesenim pokrovom. Nekaj časa je šlo. Ko pa je bil večji in močnejši, je izglodal v les odprtino in odhajal raziskovat stanovanje.

Zdaj je Žuži imel že sivo dlako in dolg, poraščen rep. Povsem se je udomačil. Na klic je pritekel k tebi, se povzpel po obleki navzgor, sedel v dlan ali pa se spustil skozi rokav do drugega rokava. Občudovali so ga tudi sosedovi otroci, posebno mala Metka je bila njegov vsakdanji gost. Gostila ga je s piškoti in suhimi slaščicami.
Žuži se je počutil v našem stanovanju kot doma. Nič ni pogrešal zelenega gozda. Šaril je po policah, plezal po zavesah in kot kakšen kenguru skakal po mizi. Krmili smo ga z orehi in lešniki ter želodom, ki smo ga nabrali v gozdu. Najrajši pa je imel sadje. Če smo pozabili na mizi ali polici pladenj s sadjem, se ga je takoj lotil, a ni pojedel enega ali več sadežev, temveč ga je odgriznil tu malo in tam malo, kar je mamo zelo jezilo. Nekega dne je odprla omaro in opazila, da je Žuži vsem 10 steklenicam z jabolčnim sokom, ki odgriznil plastični pokrov, Ker pa ni mogel skozi stekleni vrat do pijače, se je lotil naslednje steklenice. Sok smo sočili sami s sokovnikom in odtlej ga nismo več imeli. Žuži pa se je vedel, kot da ni ničesar zakrivil.

Le nekaj mi ni šlo v račun. Polhi pozimi spijo in ostanejo v svojih skrivališčih do pomladi. Žuži pa je bil živahen in ni kazal nobene zaspanosti. Sklepal sem, da zaradi obilice hrane in igranja.

Neke noči je postrežnica Štefka ponoči zakričala in planila kvišku. Stekli smo k njej in našli na odeji Žužija, ki ni razumel, od kod tak hrup. Med Štefkinim spanjem ji je zlezel pod odejo in nočno srajco do vratu, kar jo je zelo prestrašilo.

Ker so polhi nočne živali, je Žuži vsako noč povzročal kraval. Prevrnil je steklenico vina, razbil steklene kozarce, nekoč pa je zlezel v omaro k mojim knjigam in jih začel glodati. Požrl je hrbet knjige Marxovega Kapitala, obglodal Cankarjeve Hlapce in Shakespearovega Hamleta ter star molitvenik. To je bilo preveč. Spoznal sem, da ga ne bomo mogli obdržati.

V hribih nad Škofjo Loko smo imeli staro bajto, ki jo je podedovala žena od svoje babice. Bila je razpadla in okrušena, z luknjami v strehi, nikoli pa nismo imeli dovolj denarja, da bi jo obnovili. Kljub temu smo jo obiskovali in jo uporabljali kot vikendico.

Sklenili smo, da preselimo Žužija v zapuščeno kočo. Drejček je nasprotoval in silovito jokal. Zato smo podaljšali njegovo bivanje pri nas za teden dni, ker pa nam je ušel na lestenc in ga silovito gugal, smo ga takoj preselili. Iz železne mreže sem spletel kletko, pripel vanjo gugalnico (Žuži se je rad gugal) in položil na dno pladenj s sadjem, kruhom in posodico vode. Skupaj s kletko smo ga odpeljali v kočo. Ponoči se mi je sanjalo, da smo ga vrgli skozi okno, o njem pa sta sanjala tudi žena in Drejček. Vsak teden smo ga obiskali, mu zamenjali hrano in vodo in se igrali z njim. Nekoč pa je bila kletka prazna. Žuži je pregriznil žico in ušel.

»Žuži! Žuži!« smo ga klicali, odzval se je s kihanjem in pritekel k nam. Kljub temu smo ga še naprej zapirali v kletko, da ga ne bi ujel kakšen plenilec. Najbolj smo se bali lisice, ki se je pogosto klatila okoli koče. V podstrehi smo imeli tudi divje polhe, a se Žuži ni menil zanje. Okoli kletke ni bilo nobenih odpadkov, kar je pomenilo, da ga niso obiskovali.

Nekega dne je Drejček stekel naprej in ko smo ga na pragu dohiteli, je dejal: »Žuži se ne odzove! Čudno!« Poklical ga je: »Žuži!« Nato še midva. »Žuži, pridi, prinesli smo ti nekaj dobrega! Napolitanke, ki si jih vedno obrajtal!« A ga ni bilo na spregled. Pregledali smo vso kočo, toda Žužija ni bilo nikjer. Pred hišo pa sem odkril njegov rep. Pravzaprav samo polovico repa. Skril sem ga v žep, da ga Drejček ne bi videl.

Menil sem, da ga je pojedla lisica. Koča je imela mnogo odprtin, skozi katere se je polhek brez težav splazil na prosto.

Drejček je jokal, midva pa sva ga tolažila: »Odšel je v gozd, da si poišče ženo. Morda se bo kdaj vrnil in nam pokazal mladiče.« Žuži se ni vrnil, vendar se ga še sedaj spominjamo.

Skrivaj pa sem imel še eno misel: »Kaj če so ga našli izletniki ali vaščani? Kot udomačena žival ni bežal pred njimi. Odnesli so ga s seboj, a sosedje so ga morda celo požrli.« Vendar nisem nič rekel, da ne bi prizadel sinčka.

Drejček pa je dejal:« Kaj mu je bila potrebna žena, saj je imel nas, ki smo lepo skrbeli zanj.« Ni razumel, da si vsi ljudje in vsa bitja poiščejo ženo ali moža, ko odrastejo.

Sosedova Metka je pokazala s prstom proti nebu in rekla: Žuži je gotovo v nebesih, od koder gleda nas.«

Drejček je vprašal: »Če je gor v nebesih, kako to, da ne pade dol. Ali ne ve, kako ga pogrešamo?

Deklica pa se je znašla: »Ne pade zato, ker je privezan.«

Zdaj je Drejček odrasel, ime mu je Andrej, je poročen in ima dve odrasli hčeri. Zdaj razume, zakaj si ljudje poiščejo ženo ali moža, ko odrastejo.

Kmalu bo postal dedek.