T`ga za Jug 4.

Dan 9

Odločili smo se, da gremo dopoldne na City tour z odprtim avtobusom. Bilo je vroče, sončno, prav primerno za te stvari. Lepo v miru smo si ogledali najpomembnejše kar nudi Beograd, opremljeni z dinarji smo šli še v hišo cvetja, se sprehodili po Kalemegdanu, preverili kam je šla »naša« Sava, pogledali nekdanjo Zvezno skupščino, se nasmejali ob dejstvu, da je iz palače KP nastal shoping center, se zamislili ob dveh napol porušenih stavbah iz akcije Nata (morda jih bodo kar pustili tam, da se vidi), pa obiskali še vedno nedokončano cerkev sv Save – pač klasičen obisk velikega mesta.

Jasno, sladkosnedi smo šli do hotela Moskva in pojedli moskva šnit. Zadeva je še vedno dobra in paše tako v mrazu, kot vročini.

Vtisi – lepi. Preseneča promet, ki je gost, a vse teče mirno. Pasovi se združujejo – sistem »zadrge« deluje. Bi želeli menjati pas ?– vklopiš smernik in spustijo te naprej. Nobenega hupanja, dvigovanja prstov, tolčenja po glavi, kot utegneš doživeti v Ljubljani. Tudi sicer so ljudje prijazni, nekako nekomplicirano je vse skupaj.

Zvečer smo seveda šli na Skadarlijo - Kod tri šešira. Ljudje so se šele dobro začeli zbirati, a je bil »štimung« že na višku. Ko smo prišli, so pri sosednji mizi že igrali muzikanti in mlado dekle z mavcem na nogi je živahno poplesovalo in migalo z vsemi ostalimi, gibljivimi deli telesa. Nas so pustili povečerjati, potem so igrali tudi nam – starogradske, navrh pa še eno slovensko. Nato so odšli naprej, v sosednji lokal. Pa nismo bili dolgo sami - nenadoma se je ob naši mizi pojavila dama iz prejšnjega stoletja in nas pozdravila v verzih.

 Bila je prav zabavna pesem in žal mi je, da je ne poznam. Bi kar bila za uporabiti v kakšni posebni priliki. Ko je ugotovila, da smo Slovenci, je pa še oddeklamirala celotno Zdravljico. Pa slikali smo jo seveda tudi. Bilo nam je lepo.

Dan 10

Zjutraj smo nekateri šli še pogledat na eno od tržnic. Tako s kmeti in njihovimi pridelki, brez veletrgovcev in prekupčevalcev. Koliko lepe zelenjave in sadja! In po kakšnih cenah! Ne brez prislovične srbske duhovitosti:

Potem pa pot domov. Avtocesta Beograd-Zagreb je bila skoraj prazna. Dolgočasna z vso tisto ravnino in polji do obzorja. V načrtu pa je bil en sam ovinek – Arizona. Tolikokrat smo slišali zanjo, brali reklamo za organizirane nakupe z avtobusom, da smo enostavno morali pogledat kako to izgleda in kaj je tisto, kar privablja v nakupe toliko ljudi. Torej je bilo treba še enkrat v Bosno.

Arizona je en majhen BTC, kjer lahko kupiš vse od cunjic, do bele tehnike, gradbenega materiala, čevljev, zaves....itd Ker je bil ponedeljek, je bilo skoraj vse zaprto. Videli smo ravno toliko, kot smo hoteli. V običajnih dneh je tam mravljišče nakupovalcev (na meji so nam povedali, da so takrat avtomobili v treh kolonah za vstop in izstop) in bi bilo ogledovanje nemogoče. Nismo se dolgo zadržali tam, začelo se nam je muditi domov.

Naslednjič smo se ustavili že v Sloveniji, na kosilu v motelu Deteljica (odcep za Šentjernej). Moram reči, da je bila hrana v redu, lokal lep – a groza vseh groz, ko je nek gost šel v WC.! Takoj za tem je lokal preplavil strahoten smrad, kot bi okrog nas pljuskali gnojnico! Kar stekli smo ven, če ne bi tik pred tem plačali, bi iz lokala ušli. Kakšno ventilacijo imajo tam, je nepojmljivo. Ne vem če bi še kdaj upala tja.

Potem pa konec – prišli smo domov, kombi smo vrnili, oprali vse iz prtljage, naložili fotografije in obdržali spomine.