T`ga za Jug - 3.

Dan7

Pred zajtrkom še skok na bližnjo plažo (z imenom Cuba libre ?!), nobl zadeva – elegantni ležalniki, fotelji z blazinami, leseni pomoli v jezero, krasen lokalček. Zraven pa baje največja lesena skulptura na svetu – iz praktičnosti ležeča, v obliki neskončne ograjice valovitih oblik. Pravzaprav bi se človek tam lahko pustil kak dan tudi razvajati....

Vendar -nasvidenje Ohrid. Ta dan smo si nameravali ogledati še veliko stvari, tako da nismo smeli izgubljati časa. Spet »kufre gor« in na cesto. Prvi večji kraj na naši poti je bila Bitola, a nismo se nameravali ustavljati, le mimo smo se peljali. In to je bilo na naši poti prvič, da smo naleteli na resnično svinjarijo. Dejansko smo se peljali skozi smeti, ki jih je dvigoval veter in avtomobili. Ne vem kakšna je Bitola od blizu, a takole od strani, je bila videti res žalosten kraj.

Spustili smo se na Prilepsko polje in zanimanje nam je vzbudila čudna rastlina, ki je rasla povsod – kakšne pol metra visoko steblo (kocen), na vrhu pa majhen šopek listov in cvet. Razmišljali smo, kaj bi to lahko bilo in idej je bilo precej, a prepričani nismo bili v nobeno.

Gorenjski vrtičkarji! Skoraj nas je bilo sram, ko smo se ustavili na kavici ob Prilepu, povprašali natakarja o tem in ta je (začuden, da vprašamo kaj tako neumnega), povedal da gledamo tobak. Saj nam je tobak prišel na misel, a so nam manjkali veliki listi. Očitno je bilo spodnje, veliko listje potrgano in smo gledali ostanek rastline. Le malo naprej so se že začele pojavljati sušilnice tobaka – ogrodja z žicami, na katere so bili nasnuti listi tobaka. To pa ni bila edina stvar, ki se je sušila. Povsod so se sušile tudi rdeče paprike,izgledale so kot ogrlice koral.

Potem smo pa zavali proti Kavadarcem. Hoteli smo pogledati Feni, oz vsaj malo tistega razvpitega 30km dolgega tekočega traku za prenos rude. Zadeva je vzorčni primer razlogov za finančni zlom Jugoslavije – noro zapravljanje za vsako ceno, ne glede na ekonomska pravila, ekologijo in zdravo pamet. Kmalu smo ga zagledali – rjavečega, kot dolgo lovko segajočega čez hrib in naprej v daljavo. In vse to sredi ogromnih vinogradov Tikveša, ki jim verjetno prah iz tovarne ni preveč dobro del. Malo smo poslikali zadevo, a nam je nek možakar odločno rekel, da je fotografiranje prepovedano. Smo kar radi odšli.

Šli smo še v vinsko klet Tikveša. Tako blizu je bilo, da smo skoraj »morali«. Malo smo seveda tudi pokušali njihov asortiman - prvič tudi T'ga za Jug. Nas to vino ni navdušilo, smo popili že dosti boljših stvari. Prodajalec v njihovi trgovini pa je povedal, da ga Slovencem prodajo največ. Ena od turističnih agencij k njim redno vozi izletnike in ti so nad njim navdušeni. Sicer gre pa za ogromnega proizvajalca vina, ki meri proizvodnjo v meni nepredstavljivih količinah. Pol skupine si je kupilo malo vranca, pol pa temjaniko. Tako – za spominek.

Na poti proti Skopju smo se ustavili še na arheološkem nahajališču Stobi. Kdor bi si ga želel ogledati, naj računa na ogromen travnik brez dreves, brez vsake sence. Ko smo bili tam mi, je bilo malo pod 40 stopinj in sonce je žgalo na vso moč. S ceno vstopnice si plačaš tudi vodnika po nahajališču, celoten ogled pa potem traja 45 minut. Preveč za naš letnik, sonce in temperaturo. Malo smo se pustili podučiti od prijazne mladenke na vhodu in si potem sami ogledali osrednji del nahajališča. Gre za nekakšno bogataško mestece iz 2.-6.stoletja, z vsem luksuzom, ki so ga tedaj lahko poznali – z mozaiki bogato okrašene hiše, centralno ogrevanje, kopališča, cerkve, gledališče, celo kazino – so v mozaikih našli vzorce za različne igre... Vse je lepo ohranjeno in se restavrira. Res vredno ogleda.

Potem pa avtocesta in Skopje. Skopje je bodisi gradbišče, ali pa le izgleda tako. Povsod se nekaj gradi, ceste so zaprte, Garminova Micka se »preračunava«. Kar smo videli ob kroženju naokoli, da bi našli parkirišče v bližini glavnega trga, ni naredilo velikega vtisa. Ko pa nam je parkiranje uspelo in smo se peš podali na ta trg, je pa vtis seveda bil – in to kakšen! Trg je v bistvu še »v delu«. Ko bo pa dokončan, bo z vsemi tistimi kipi, fontanami, slavoloki...itd, vsekakor na tak ali drugačen način osupnil gledalca. Prejšnji dan je bil praznik samostojnosti Makedonije in vsepovsod so vihrale zastave. In v čast praznika je bil sredi trga svetu predstavljen tudi ogromen spomenik Aleksandru Velikemu.

Morda smo bili med prvimi Slovenci, ki so si ga ogledovali takole od blizu. Napotili smo se še čez most v stari del mesta in občudovali tudi kipe in fontane v reki pod njim. Tam pa klasičen balkanski bazar, cigančki, ki beračijo. Resnično neverjetno je videti tako razkošje sredi v bistvu bledega, ne preveč vzdrževanega mesta.  Veliko stvari bi Makedonci verjetno rabili bolj kot nove kipe. Če samo pomislim koliko je cirkusa glede Stožic v Ljubljani – pa niso kip, ampak mestu zelo potrebna dvorana... Na koncu pa - če bi z razkošjem vedno čakali, da se se nasiti še zadnji lačni, bi kdaj imeli svetovno umetnost?

Počasi smo se vrnili do našega kombija in se odpravili v Srbijo, v Niš. Malo čakanja na meji, a nič posebnega. Na cesti spet fički, stoenke, 128-tke. Prav nostalgično. Smo si pa za ta dan malo preveč natrpali dan, zato smo od Vranja do Niša vozili že v temi. Tako žal nismo uspeli videti tega konca poti.

V Nišu je bilo prenočišče na vzpetini, tako smo lahko opazovali z na tisoče lučkami osvetljeno mesto kot na dlani. Tisti ki mesto pozna, je povedal da je verjetno to najlepši pogled nanj.

Dan8

Po zajtrku smo se takoj odpravili na sever.   Končni cilj je bil sicer Beograd, a prej smo morali obiskati še Gornji Milanovac, kjer je eden od nas nekoč preživel dobro leto v uniformi. Po tem se nikoli več ni vrnil tja. A do tja smo se še dolgo vozili in si ogledovali prijazno pokrajino. Od večjih krajev smo si malo bolj pogledali le Kragujevac, na videz prijetno in dobro vzdrževano mesto. Potem pa Gornji Milanovac. Nič ni bilo več tako, kot si je zapomnil naš vojak – okolica pozidana, vojašnica drugačna, gostilne ni bilo... A ko se je postavil pred vojašnico in smo ga slikali, je bil vidno ganjen. In veseli smo bili, da smo bili zraven. Moški in te vojaške zadeve so mi bile vedno zanimive – tipi, ki z lahkoto pozabijo na kakšno obletnico, osebo, srečanje...itd, se po parih desetletjih spomnijo imena svojih kolegov v vojski, svojih oficirjev, od kod so bili eni in drugi, na kateri datum so šli na dopust, koliko časa so se vozili...

V veselem razpoloženju smo se odpravili naprej. Malo smo se zapletli s smerjo, Garminovka spet ni znala pomagati, prepozno smo opazili odcep in šofer je zmanjšal hitrost,, da bi našel kak prostor za obračanje. Takrat pa scena! Prvič in edinkrat na vsej poti smo doživeli neprijeten stik z domorodci. Tip za nami je začel divje hupati, potem pa nas je prehitel, zavil pred nas in ustavil, izstopil in se začel dreti na šoferja nekako takole:  

» zašto si usporio, govno smrdljivo, je*** ti majku, pi*** smrdljiva« in to trikrat ali štirikrat zapovrstjo, morda s kakšno spremebo vrstnega reda. Neverjetno pomanjkanje domišljije, bi rekla. Odločili smo se za pasivno obrambo – brez besed smo ga gledali, brez komentarja, nakar je brcnil v gumo in šel nazaj v svoj avto, totalno psihično uničen. Mi smo na naslednjem križišču obrnili in ko smo se vračali, je še vedno sedel v avtu, parkiran ob cesti. Verjetno je moral že prej imeti slab dan, mi mu ga pa nismo prav nič pomagali izboljšati.

Sledila je vožnja na Oplenac. Šli smo torej na grobove Karadjordjevič-ev. Seveda smo vsi premladi, da bi jih poznali in do njih nimamo nobenega odnosa. A lepo je bilo videti delček zgodovine. Prijazen dečko nam je lepo razkazal cerkev, razložil freske. Ob tem je treba povedati, da se v Srbiji (razen izjemoma) ne more plačevati z evri. Treba je lepo poiskati menjalnico, ali pa bankomat.

Nato pa še vožnja v Beograd in problemi v njem – kup cest je bilo zaprtih, ker jih popravljajo, pa enosmerne ceste, za vse skupaj pa Garminova Micka »ni vedela« in se je preračunavala kot nora. Ker smo že začeli z grobnicami, smo želeli ta dan še v Hišo cvetja in našli smo jo šele četrt ure pred zaprtjem. A videli je nismo - ker nismo imeli dovolj dinarjev. Evrov niso hoteli. Navsezadnje, zakaj bi jih pa.

Malo smo se šli spočiti v hotel, pa na en kratek sprehod po Knez Mihajlovi. Mimogrede – polna je krav. Vsepovsod kravice vseh barv in vzorcev.

 Zvečer smo šli pa v lokal Reka v Zemunu, priljubljeno lokacijo za večerno zabavo Beograjčanov. Kaj povedati o njem – relativno majhen lokal ob reki (eden od številnih v nizu), natlačen z mizami a prijeten ambient, zelo prijazno (in atraktivno) osebje, dobra hrana in pijača, dobra, a za mnogo decibelov preglasna glasba in kup zelo, zelo urejenih mladenk in nekaj mladcev (tudi tam so izgleda mladi moški nekam izginili). Primerna lokacija za pisanje bloga o modnih trendih. Mi – najstarejši, nekako iz »druge zgodbe«. Pogovor ni bil mogoč in ko smo zaključili z večerjo in se nagledali različnih modnih stilov, smo naredili prostor vzdržljivejšim. Našo natakarico smo z odhodom čisto šokirali, saj se ji je to zdelo odločno prezgodaj. Velik del klientele je v tistem času šele prihajal na zabavo. A mi smo sanjali jogi...