T`ga za Jug -nadaljevanje 1

Dan3

Zajtrk. Do konca obložena miza – pršut, mladi in stari sir, maslo, kruh, pita zeljanica, projara, marmelada, vroče, pravkar ocvrte priganice čakajo na slan sir ali sladko marmelado. Rečeš si, da boš poskusil vsakega malo, da ugotoviš okuse – in se prenaješ. Ne gre drugače.

Po tem nas čaka pot v Podgorico.

Najprej se odpeljemo na most preko Tare - 145, visoko in 350m dolgo zadevo krhkega, čipkastega videza. Obvezen postanek za večino turistov. Most je lep, razgled tudi, a zadeva počasi propada. Ponekod iz betona že štrli železje in ko na mostu mimo tebe pripelje kamion, se zadeva strašljivo strese. Tara tam spodaj je od sonca in vročine opešana. Izgleda kot lenoben potok, ki se vije skozi nanose belega kamenja in peska. Ne ostanemo dolgo, pot kliče. Peljemo se k Biogradskemu jezeru.

Narodni park Biogradska gora je urejen, poti spet presenetljivo dobre, označene. Do jezera smo se pripeljali po ovinkasti cesti skozi lep, listnat gozd. Kar na lepem se potem odpre parkirišče s tablo in oznakami za celo vrsto smeri za potepanje. In tam je jezero in popolna tišina. Zaradi vročine in malo padavin je imelo jezero nižji vodostaj, tako da so se razgalila kamnita obrežja. Za razliko od Črnega jezera, je tu divjina. Če bi imeli čas, bi šli lahko malo veslat, tako pa smo se samo malo sprehodili ob jezeru. Pod visokimi drevesi je bila prijetna senca in bilo je v užitek. Ustavili smo se še v restavraciji, leseni zgradbi s teraso nad jezerom. Ponudili so nam sveže borovnice z Bjelasice in porcije so bile zares velike. Najboljša možna malica!

Potem pa kanjon Morače. Spet v skale vsekana cesta, tuneli, tam nekje spodaj pa reka. Lepo. A baje obstaja načrt, da bi podobno kot pri Pivi, tudi to reko zajezili v akumulacijsko jezero za elektrarno. S tem bo seveda velika površina poplavljena. Med drugim tudi samostan Morača, za katerega obstaja načrt selitve nekam više. Zdelo se nam je, da je to zadosten razlog za obisk, dokler še stoji, kjer je. Pripeljali smo se tako do tja in si ogledali cerkev, park in dvorišče. Vse je lepo urejeno, a bregovi nad reko se že posipljejo – morda so brati z mislimi že pri selitvi, pa se ne trudijo več. Zanimiv je njihov čebeljnjak – panji prosto postavljeni po vrtu – eden v obliki pravoslavne cerkve. Tako da tudi čebelice ne živijo kot neverniki.

Potem pa vožnja v Podgorico. Hotel na obrobju, spet s parkingom v senci, za ograjo. Kaj češ, Gorenjci, pa najet avto....

Zvečer pa korzo. Podgorica živahno raste, povsod se gradi, promet kaotičen. Na korzu pa prva mladina. Kar je bilo za nas večer, je za domače še popoldne. Glavnina se pojavi na korzu po deseti zvečer. Glede na to, da je bilo takrat še vedno preko 35 stopinj, je to razumljivo. Dihali smo »na škrge«. Domačini so navajeni na tako vročino, mi smo si želeli samo še klime. Malo smo se sprehodili po mestu, občudovali mostove (nekateri tudi lepe mladenke). V starejšem lokalčku pod drevesi je vsaj malo popihalo, a k sebi smo se spravili šele pod tušem.

Dan4 

Zjutraj smo pohiteli, saj nas je čakala dolga vožnja preko Tirane do Ohrida. Pot se je začela skozi ogromne vinograde Plantaž – velikega črnogorskega vinarja, ki ga morda najbolj poznamo po Vrancu in Vrancu pro corde. A imajo v proizvodnji še marsikaj dobrega – kakšna Perla nera ali Sasso negro sta morda še boljša.

Potem pa okolica začne dobivati vse bolj albanski videz, saj to področje poseljujejo – Albanci. Tako skoraj neopazno preideš mejo z Albanijo. Jasno –najprej malo stojiš tam med tovornjaki, čakaš, potem ti pregledujejo potni list, pa carinik pride k avtu, da ga vsakemu posebej vrne in preveri podobnost s sliko... počasi se navajamo. Za mejo pa šok! Povedali so nam, da cesto do Skadra obnavljajo. Ob tem si človek predstavlja vožnjo po enem pasu, ograjice, kakšno luknjo...itd. Ampak ne v Albaniji – oni so enostavno odstranili 33km obeh pasov sicer slabe ceste in namesto nje je sedaj gramoz, njiva, niti makadama ni. Le parkrat je na trasi položen pas asfalta. Vijugali smo po tem sranju, se izogibali velikim tovornjakom in delovnim strojem, prehitevali so nas kolesarji. Za vožnjo do Skadra smo porabili toliko časa, da smo morali spremeniti svoje načrte – nobenega obiska Skenderbegovega rojstnega kraja, v igri je bil celo še Drač. Odpravili smo se direktno proti Tirani.

Kaj reči o Albaniji na tem področju? Pred 3 leti je bil Skadar smetišče – povsod kupi polivinilastih vrečk. Velike privatne hiše – običajno 3 nadstropne z veliko balkoni (tudi takimi brez dostopa – na fasado torej namontiraš balkonsko ograjo, kjer se ti zdi stena malo prazna). Okoli pa nobenega vrta, samo ograja in smeti. Letos je bilo smeti bistveno manj. Sem in tja okoli hiš nastajajo nasadi, cvetlične grede, celo vodometi. Velike spremembe za samo 3 leta! Bolj ko se bližaš Tirani, več je trgovin. In med njimi nenormalno veliko trgovin s pohištvom. Nisem še videla, da bi jih kje bilo toliko na kupu. Eno samo pohištvo... Izgleda da Albanci preurejajo od zunaj in od znotraj. Ko prideš do Tirane, kaos. Ceste so brez talnih oznak, razen v centru ni niti središčne črte. V mestu je ogromno velikih krožišč z mnogimi izvozi in težko si predstavljaš kako se tam razvrščajo avtomobili (mercedesi vseh letnikov) in pešci, ki hodijo čez celo krožišče in naokoli, saj kakšnih prehodov zanje ni označenih. Izgleda grozno, a vse nekako teče brez večjih problemov – nobene nestrpnosti, branjenja svoje pozicije..itd . Mesto samo – nič posebnega. Pač veliko mesto z velikimi zgradbami in širokim osrednjim bulevarjem, nekaj parki. Ogromno se gradi in kar se gradi, je v glavnem lepo, moderno, okusno. Ko smo prišli do glavnega trga, kjer naj bi izstopili, pa nobenega prostora za parkiranje. Naredili smo krog, brez uspeha. Potem smo se pa ustavili pri policaju, vprašali kaj naj naredimo in prijazno nas je napotil na mesto, kjer je še bil prostor za nas. Še nikoli mi policaj ni poiskal parkinga, ha-ha! V Tirani je bilo 40 stopinj in posledično malo želje po daljšem potepanju. Poslikali smo univerzo, potem pa našli senco in pijačo. Na tem mestu je treba povedati, da stereotip da se z Albanci na počez lahko sporazumevaš v italijanščini in tisti, da se na angleščino ne spoznajo....ne držita. V glavnem se je treba sporazumevat albansko. Ne znate? Potem boste pač malo bolj mahali okrog sebe. Ljudje so prijazni in če ima človek vsaj malo talenta za pantomimo, boste dobili vse kar rabite. Mi smo. Pa v evrih smo lahko plačali.

V zvezi z Albanijo se tudi pogosto govori o svinjariji, smetiščih. Moje izkušnje so, da smeti seveda so. Vendar ne gre za gnijoče, smrdeče, trohneče smeti. Gre za smeti v obliki papirja, plastike. To izgleda grdo, a ne smrdi. Zadoščala bi metla in koš, pa bi bil problem rešen. In izgleda, da se to tudi dogaja. Albanija se čisti.

Potem pa še pot do Makedonije mimo Elbasana. Del poti je podoben vršiškim serpentinam, tudi strmine pod cesto so podobne. In tu nas je edinkrat srečal dež. Nekatere je bilo malo strah, saj so Albanci drzni šoferji, cesta pa mastna. Pa ni bilo sile, nevarnosti so se zavedali vsi. Najbolj nenavadno se mi je zdelo, da je na tej ovinkasti cesti kup lepih, malih hotelov. Par ovinkov, pa je spet kakšen nov. Vsi so lepi, novi, z urejeno okolico, parkingom, vodometi....kapitalistično zaznamovani smo se spraševali, kako preživijo, kje najdejo klientelo? Eden ali dva bi šlo, a s čim služijo ostali?

Počasi smo prilezli na mejo z Makedonijo in se postavili v dolgo vrsto med kamione in potepuške pse. Ne vem zakaj je na vseh mejah bivše Juge toliko zapuščenih psov. Na tej meji je bil tudi prisrčen mladiček, človek bi ga kar vzel s sabo. Skromno se je stisnil ob rob pločnika in tam ležal. Revček. Lačen očitno ni bil, a kakšno življenje ga čaka...

Ko smo se končno znašli v Makedoniji in zapeljali proti Strugi, smo naleteli na prvo veliko revščino, bajtarsko naselje. Stisne te pri srcu, ko vidiš kako ljudje težko živijo.

Pripeljali smo v Ohrid in začeli iskati hotel. Garminova Micka se je »preračunavala«, a od sebe ni dala pravega. Na vsak način nas je hotela spravit na neko dvorišče. Nato pa se je mimo pripeljal mlad fant na motorju, povprašal za ime našega hotela in nas pozval da vozimo za njim. Tako nas je pripeljal naravnost pred hotel. Nenavadna izkušnja! Nič ni hotel od nas, skoraj na silo smo mu nekaj dali v žep. Ohrid -+točke za prvi vtis! Kaj več ni bilo mogoče, saj se je medtem že stemnilo.

Hotel ima v zg. nadstropju panoramsko restavracijo in šli smo tja nekaj prigrizniti in občudovati pogled na vse lučke razsvetljenega Ohrida.

Postelja je bila dobra, a po tem dnevu bi bila dobra vsaka.