T`ga za Jug

Vse se je začelo nekega vročega poletnega večera ob ledeni 3 litrski žirafi piva. No, morda sta bili dve, saj nas je osem. Pri takih opravilih skoraj nujno pride tudi do razmišljanja, kaj bi pasalo zraven – kakšni čevapčiči, morda? Največja ljubiteljica pripomni, da so najboljši na Baščaršiji, pri Željotu. Jaz imam na Baščaršiji sicer raje begovo čorbo, ampak v Sarajevo bi šla, ostali tudi. Samo – iti tja dol samo na čevape.... Kaj pa če bi šli še kam? Dva še nista bila na izviru Bosne, to bi bilo za pogledat, je lepo.....pa do Črne gore tudi ni tako daleč – zadnjič smo imeli na Žabljaku smolo z vremenom, kaj če bi ponovili?....Oh, ko bomo že tam, kaj ko bi šli na Ohrid, večina še nikoli ni bila tam....pa čez Tirano do tja, da jo vidimo! Nazaj pa čez Skopje, gremo gledat nove skopske spomenike, pa Stobija tudi še nismo videli.....pa čez Beograd nazaj. Vsi ZA? Vsi. 

Naslednji teden je veliki načrtovalec imel že izdelan podroben načrt smeri, cest, ažurirano Garminovo Micko, seštete kilometre. Določili smo še datum, rezervirali kombi, določili obseg prtljage na osebo...ženske so sedle pred računalnik in izbrale ter rezervirale prenočišča, potem se je pa vsak pripravljal individualno.

Dan1

V soboto, 3.septembra smo startali navsezgodaj in odbrzeli mimo Ljubljane, Zagreba, Slavonskega broda v Sarajevo. Mirna vožnja, nobenih posebnosti, le Dolenjci so imeli meglo. V Sarajevu pa sonce, vročina – krepko čez 30. Hotelček smo imeli na Ilidži, prav ob poti k izviru Bosne – stara hiša pod visokimi drevesi, v popolni senci.

20m daleč pa postajališče kočij za vožnjo do izvira. Saj ne da ne bi zmogli peš, a vsaj na eno stran smo se morali peljati, je takooo romantično! Kočijaž, krepak Bosanec, je takoj ko je ugotovil našo narodnost, ponovil vse slovenske kletvice ki se jih je naučil pri vojakih v Tolminu. Z zgodbicami nas je zabaval do konca sicer kratke vožnje.

Izvir Bosne – vrenje vode iz tal sredi zelenja, sence. Potke, mostički, klopce – prava lokacija za vroč dan. Nismo bili edini, ki so mislili tako – povsod so bili ljudje, ki so uživali v hladu. Zaželeli smo si kave, prave – a glej ga zlomka, bosanske niso kuhali, samo espreso. Izvlekli so se s tufahijami, ki so bile zares dobre, ene najboljših kar sem jih poskusila.

Nazaj smo šli peš, skozi drevored, počasi se je bližal večer, a še vedno je bilo vroče. Na Baščaršijo smo šli s tramvajem, je najbolj enostavno. Iskati parking tam naokrog je lahko zelo stresno. Pa še naš najeti kombi je lahko ostal lepo sparkiran na varnem, za ograjo hotela, v senci visokih dreves.

Somun, čevapi,kajmak, voda (razen te lahko dobiš pri Željotu le še jogurt in sladke, mehurčkaste pijače – meni ta kombinacija ne »sede«) Ljubitelji čevapčičev so bili zadovoljni, ostali pa šele kasneje, ko so prišli do mrzlega piva. Spet pri enem »slovenskem« vojaku. Ne vem kaj je to, so vsi Bosanci morali k vojakom v Slovenijo? Pri načrtovanju smo imeli idejo, da bomo »stestirali« še kakšne pite, pa burek, morda celo baklave (zadnjič so bile čokoladne super), a smo se precenili. Želodci so bili pripravljeni sprejeti samo še tekočino...

Potem pa spat, saj nas je naslednji dan čakala dolga pot. 

Dan2

 Vožnja iz Sarajeva do Ščepan polja. Nobenih zastojev na meji s Črno goro – plačilo eko takse, pregled potnih listov, gneče nobene, uradniki prijazni. Vseeno je nekako čudno ustavljati in čakati na mejah. Kako hitro se odvadiš!

Cesta je postala ožja, bolj zavita, neprijazna za srečavanje. Odcep za kanjon smo v prvem poizkusu zgrešili. S ceste se zavije v ozek tunel in mimo smo bili preden smo ga opazili. Šli smo »obrnit« v bližnji kraj Plužine, napako smo izkoristili za postanek in osvežitev. Polna miza pijače za smešno ceno. Bilo je vrooočeee, sonce je žgalo kot sredi poletja.

V drugem poizkusu smo uspeli zaviti v prvega od mnogih tunelov na tej poti. Cesta je vsekana v skale, ves čas se izmenjujejo tuneli (vsi neosvetljeni) in kratki odseki ceste nad akumulacijskim jezerom na reki Pivi. Piva je prekrasne smaragdne barve, jezera pa kar ni in ni konec.

 Na trenutke je cesta prav shrljiva – zaviješ v temen tunel in spoznaš, da je zavit v skoraj cel krog (in si vesel, da šofer ni bil prehiter in da nikogar ni bilo nasproti. Čista tema in bleščeče sonce – kot bi ves čas stopal iz temne sobe na balkon z razgledom in nazaj. Okoli reke je gozd, zelenje, mir. Dolgo smo bili edini na cesti in zadovoljni smo bili s tem. Žal ni bilo primernih izogibovališč, da bi napravili kakšen posnetek vse te lepote. Vožnja skozi kanjon Pive je bila vsekakor eden od viškov našega potepanja.

Potem pa odcep za Trso in preko Sedla proti Žabljaku. Nova, drugačna lepota –valovita, rahlo od sonca požgana planota, obrobljena z gorskimi vrhovi v daljavi. Vmes pa skalnate skulpture, vzpetine nenavadnih oblik. Očitno je ta odsek bikerski raj – povsod motoristi vseh narodnosti, a večina parkiranih ob cesti, saj so motoristi navdušeni fotografirali vso to lepoto. Mi tudi.

Na Žabljak smo prišli zgodaj popoldne, najprej smo se odpravili v hotel, k Mišotu. Saj mali hotelček ni kaj posebnega – sobe imajo tisto, kar pač nujno morajo imeti (no ja, od zadnjič so bogatejši za masažne tuše v kopalnicah). A tam kraljuje natakar Mišo, pravi črnogorski filozof, ki nas je razvajal s hrano (priznam, brez kuharice ne bi bilo nič – a nje se ne vidi) in globokimi mislimi že zadnjič. A pred hrano smo imeli še opravke – zlesti je bilo treba na vrh Čurevac in z višine pogledat Taro, pa dvema novincema je bilo treba pokazati Črno jezero. Za hojo okoli njega itak ni bilo več časa. Noč pride septembra zgodaj.

Ob potepanju po teh krajih je treba povedati nekaj zanimivega – ne le glavne ceste, tudi manj pomembne poti do raznih izhodiščnih točk za planinarjenje, so asfaltirane, lepo urejene. Pravzaprav je asfalt boljši kot na naši ulici v mestu. Pot od Žabljaka do Črnega jezera je ponoči osvetljena z lepimi svetilkami, ki osvetljuejo cesto in urejeni pločnik. Tisto kar moti, je okus lastnikov stanovanjskih in počitniških hiš – podobno kot pri nas, se odločajo za uporabo »strupenih« odtenkov barv za fasade in strehe, ali pa oboje skupaj. Tako lahko naletiš na lepo, tradicionalno hišo, zraven pa kričeče, moderno skrpucalo. Škoda.

Za Čurevac smo bili rahlo zavedeni, češ da je kratka, nezahtevna pot. Pa smo se odpravili nanjo kot Čehi na Triglav – v tankih športnih copatih. Kot se je pokazalo, bi rabili gojzarje. Pa tudi malo več časa, čeprav nismo kakšne betežne mone. Tako smo obupali po treh četrtinah poti, ko se je pokazala večina razgleda na Taro. Vedno me jezi, ko ne opravim planiranega, a tokrat je bila odločitev racionalna. Nazaj grede sem naletela še na kačo – ne vem zakaj se vedno kažejo ravno meni, ki se jih edina v družbi bojim?!

Odpeljali smo se še pogledat Črno jezero. Tudi to se je v dolgem poletju ogrelo v njem so se kopali – Čehi. Z žalostjo smo ugotovili, da stare lesene restavracije, (v kateri smo ob zadnjem obisku -potem ko smo se hoteli samo malo odžejati, sedeli par ur in »degustirali«), ni več. Pogorela je. Upam da je ne bo nadomestilo kakšno moderno sračje gnezdo.

Potem pa večerja v hotelu- gobova juha, gosta od svežih gob, nič krompirja, smetane in podobnih reči, pa pečena jagnetina, zelenjava in vse kar paše zraven. Desert po izbiri, vprašamo za orasnice, Mišo obžaluje, tokrat jih nima. Rečemo OK, potem pa palačinke z domačo drenovo marmelado »če že ni orasnic«. Palačinke so bile krasne, rahle, drenova marmelada domača, živo rdeča, rahlo trpka in gosto tekoča. Ko smo jih pospravili, so nam iz kuhinje poslali še sveže pripravljene, tople orasnice. Gost je tu res kralj.

Noč je bila prijetno hladna, tiha.