Z ladjo čez Atlantik (2)

V kabini smo, kot sem že zapisala, najprej spile šampanjec, zraven pojedle še košček čokolade, ki je čakal na mizi ob tv sprejemniku, na kartončku s skico osrednje restavracije in z oznako naše mize. Kot na vseh ladjah, za zajtrk in kosilo ni sedežnega reda, medtem ko je za večerjo ta določen, vsak vedno sedi pri isti mizi. Naša je bila skorajda ob oknu (le majhna miza za dva je bila vmes, ob njej je sedel izjemno simpatičen angleški par), na galeriji, da smo imele odličen razgled po večjem delu restavracije Britannia. Pa še blizu naše kabine je bila – s četrte palube smo se po stopnicah, ki so bile čisto ob naši kabini, spustile na tretjo, potem pa po osrednjem hodniku naravnost do vhoda. Seveda smo se počutile neverjetno »ladylike«, ko smo v večernih toaletah, naravnanih po strogem »dress codeu« , ki velja na ladji, korakale proti osrednji ladijski restavraciji.

Turistke ali kokoške?

Kot vsi pravi turisti, v tistem najbolj žlahtem tumastem pogledu, smo se že prvi večer seveda fotografirale ob podobi ladijskega stopnišča (na platnenem ozadju, jasno). Počutila sem se kot kokoška, a samo za hip – pa saj tak spomin in fotografija kot spominek sodita zraven. Nekoliko lažje mi je bilo pri srcu naslednje dni, ko smo me tri samo lepo zakorakale mimo improviziranega foto studija na glavnem hodniku. Ko so fotografi starejše pare postavljali v nemogoče poze - je moral na primer kak priletni angleški gospod, v fraku, v naročju držati svojo lady, težko vse prej kot zgolj peresce, in se ob tem vzneseno smehljati – v ozadju pa Queen Mary 2 by night.

To so prizori, ki se ne pozabijo zlahka.

V prvih urah po vkrcanju smo si malce podrobneje pogledale ladjo. Ob izplutju smo seveda slonele ob ograjah na zunanjih palubah ...

Ura kaže 17.25, veliko potnikov srpremlja izplutje ladje s palube

... od sedme do 13 smo se vzpenjale po stopnicah in se poslavljale od Anglije in Evrope, naredile smo prvi celoten krog po sedmi palubi, po kateri smo se potem sprehajale še neštetokrat – kot mnogi drugi sopotniki. En krog je dolg malo manj kot 700 metrov; ladja je sicer dolga 345 metrov, v 41 metrih višine ima 15 palub, v kabinah in suitah je prostora za 2600 in nekaj potnikov, zanje skrbi 1300 članov posadke.

Pozdrav z latinoritmi

Na 12. palubi je ob notranjem bazenu že potekala zabava. Skupina glasbenikov je »nažigala« latinoameriške ritme, nekaj dam se je že lepo pozibavalo, manj okretnim so pomagali entertainerji ...Seveda, na mizah je že bil šampanjec, in nismo se mu odrekle – Veuve Cliquout je lepo stekel v kozarčke in potem lepo po požirkih tudi po naših grlih. In ko smo tako debatirale, kako lepo se nam je potovanje začelo, se je ob nas ustavil simpatičen dečko in drugič tistega dne smo zaslišale: »Pa vi ste naši.« Tokrat je bil Milan iz Niša, izmenjali smo nekaj stavkov in že je moral na delo .... Tudi drugi gostje so potrebovali kozarec pijače.

Šampanjec za dobrodošlico, proti plačilu seveda ...

Po aperitivu smo postale lačne in smo se spustile na četrto palubo, kjer se nahajajo štiri samopostrežne restavracije. V eni prevladuje vzhodnjaška kuhinja (tajska, kitajska, indijska), v enem delu taka z italijansko-mediteranskim navdihom, spet tretja sledi angleškim navadam (svinjski kare v zeliščni skorjici na primer), v četrti pa jedilnik sproti prilagajajo in proti minimalnemu doplačilu gostje lahko opazujejo kuharje pri pripravi jedi. Ena od teh restavracij je vselej odprta, hrana je tako na voljo 24 ur na dan, enako sokovi, kava in čaj.Vsem pa je skupna izjemna ponudba sadja in sladic. A o ladijski kulinariki bom kaj več napisala v posebnem blogu, si to zasluži.

Morda kot zanimivost le nekaj podatkov:

V šestih dneh poti čez Atlantik gostje na QM2 pojedo 12 ton mesa, od tega osem ton perutnine, 1,4 tone lososa, 11 ton sadja, 1,8 tone sira, 36 tisoč jajc, 20 kg kaviarja; skupaj gostje »pospravijo«   129 ton hrane in 21 tisoč litrov pijače.

No, naše prvo kosilo je bilo v Lotusu, vzhodnjaška ponudba torej. Vsaka s svojim pladnjem sedemo k mizi, pristopi natakar in vpraša, kaj bomo popile. Odločimo se za kozarec vina, a ker ena od sopotnic slabo govori angleško, sem jo v hrvaščini, ker je pač s tega govornega področja, vprašala, kaj bo - belo ali rdeče. In natakar, ko sliši moje besede, presenečeno reče:«Pa vi ste naši.« Pogled na ploščico z imenom pokaže, da mu je ime Kristijan, sam doda, da je iz Zagreba. In pokaže na Dina iz Dubrovnika, ki nam je kasneje dal nekaj praktičnih nasvetov, kako v določenih trenutkih na ladji ravnati, kasneje smo v tem delu ladje spoznale še Vladana iz Srbije.

Po kosilu smo si privoščile počitek. Na večerjo smo nameravale spočite in z ne preveč polnimi trebuhi.

Dunajska šola, balkanski oddelek

Med pripravami na večerjo smo se smejale do onemoglosti. Ena od treh je bila sicer vajena večernih oblek, je pač v takem poslu, da hodi po sprejemih, ki terjajo primerno opravo, dve pa sva bili bolj take sorte, da sva v dolgo večerno opravo lezli prvič. A se je izkazalo, da sva se tudi medve dobro pripravili (nasvete kako poceni do primerne oprave lahko dam po zasebni pošti ...) , kar pomeni, da sva si omislili opravo, ki nama je pristajala, pa še dobro sva se počutili. In smo krenile na svojo prvo večerno ladijsko dogodivščino, beri » v večerni obleki na svečano večerjo.«

Osrednja galerija na ladji (slika je maloneostra, a kaj morem ...)

Je bilo prav luštno in zabavno. Po večerji smo seveda zavile v bar, Sir Samuel's se imenuje, tam spozanle Gabo, Makedonca, in potem ni minil dan, da vsaj tri krat nismo posedale ob šanku in klepetale. In seveda izvedele veliko zanimivega o življenju na ladji, željah in sanjah zaposlenih, njihovih poteh in kdaj tudi stranpoteh, o njihovih ciljih...

Gaba je pripravljal odlične koktajle, pa še marsikatero zanimivost iz ladijskega življenja nam je povedal

Aja, še to. Še pred večerjo smo na ladji, v trgovini z raznoraznimi potrebščinami (od majic do toaletnih pripomočkov, pijače, sladic itd – bolje založena trafika torej, le da brez časopisov...) spoznale še »ene naše«. Najprej Vladimirja (iz Beograda, sicer poročenega s Filipinko) ...

 Adele in Vladimir, tukaj še sama, zdaj pa že ponosna starša  deklice

... potem pa še Uroša (tudi iz Bg, le da je ta zdaj že v New Yorku), oba sta delala kot prodajalca, potem pa smo med policami naletele še na mladega Rečana, sokrajana moje sopotnice, za katerega se je celo izkazalo, da njegov oče sodeluje s podjetjem te naše sopotnice. Ne samo da je svet majhen, še ocean je včasih manjši, kot se zdi.