Z ladjo čez Atlantik

Odkar sem brala knjigo Lukec in njegov škorec sem imela pred očmi plovbo z ladjo čez ocean. Z željo sicer, da se ne bi končala tako žalostno kot Lukčeva. Razmere so se v času, odkar se je Lukec z mamo odpravil za očetom v Ameriko, seveda bistveno spremenile. Razdaljo je danadanšnji lažje premagati, ladje so drugačne, nameni potnikov večinoma drugačni od tistih, ki so jih imeli naši predniki, ko so se odpravljali v obljubljeno deželo.

Ena sama ladja v izboru

Kakšni dve leti nazaj je ta želja v meni znova vzplamtela. Pojavil se je tudi dovolj tehten razlog, da sem idejo sklenila uresničiti, s pomočjo prijateljev in družine seveda, ki so znali prisluhniti mojim namigom. Nekaj tednov iskanja pravšnje kombinacije ladje in datuma je kmalu obrodilo sadove. Nekaj potrpežljivosti je bilo potrebne, ker sem na pot čez Atlantik hotela z eno samo ladjo in z nobeno drugo: Queen Mary 2, najbolj znamenita potniška ladja, je bila moja odločitev.

Ta fotografija ni moje delo, je skenirana razglednica; nisem imela priložnosti v objektiv ujeti celo ladjo.

Nisem hotela na pot z nobeno sodobno turistično križarko, polno adrenalinskih doživetij, s postanki v različnih mestih in številnimi izleti, kjer koli se pač ustavi. Ne, jaz sem hotela na star način čez lužo: umirjeno, a direktno z enega konca na drugega. In nič vmes, samo morje, morje in morje, pa nebo nad oceanom ..Queen Mary 2, potniška ladja, ki še vedno neguje linijski ladijski prevoz in ohranja nekoliko nostalgije v spomin na čase, ko je bila plovba skorajda edini način, da iz Evrope pridemov Amerik. Ali obratno.

Tudi takšno je bilo nebo nad Atlantikom

Vedela sem torej, s kateri ladjo hočem na pot, pogledati je bilo treba ponudbo. Nekaj tednov sem kombinirala kako organizirati pot za nas tri, ki smo se odločile, da se podamo na sedemdnevno pot čez Atlantik. Odločitev je kmalu padla: kabina za tri osebe, taka z balkonom, da bomo lahko sproščeno dihale..

 Naša kabina

Sedma paluba, udobni ležalniki, a prvi dan je malce deževalo, pa ni bilo blazin na njih. Pogled na nekoliko sivo morje in nebo z oblaki, a občutek neskončnosti morja in neba je bil neponovljiv.

Trema pred vkrcanjem

Še zdaj se spomnim trenutka, ko nas je na dan vkrcanja  taksi odložil pred dokom v Southamptnu (Anglija), matični luki naše kraljice Mary. Oddale smo prtljago in z vlakcem so jo odpeljali, da nam jo potem dostavijo v kabino. Meni pa so se kolena zatresla - glej, zdaj sem tu, pred to lepotico, ki se bohoti ob pomolu s tisto svojo temno modro barvo trupa, belimi palubami in prepoznavnim rdečim dimnikom. "Bom res stopila na njo? Kaj pa če s papirji kaj ni vredu?", sem se spraševala, v strahu, da se tik pred zdjaci kaj zalomi. Pa čeprav sem vsak dan vsaj pet krat preverila, če imam res vse potrebno za nas tri.
Čudne misli so se mi motovilile po glavi še malo po tistem, ko nas je prijazno osebje napotilo v prostor za čekiranje.

Prijave kot na letališču, le da so tu na tleh mehki tepihi in ni hrupa in trušča

In ko sem imela v rokah kartico, ki je odpirala kabino in pomenila tudi plačilno sredstvo za ves čas bivanja na ladji, sem si oddahnila. A roke so se mi od vznemirjenja še vedno tresle. In ko sem čez mostiček korakala prodi vhodu na ladjo, in jo tik  pred tem tako od blizu videla ...

 Tu nekje je bila naša kabina, še v modrem delu trupa ladje, s tistimi večjimi odprtinami. Loža pravzaprav, prej kot balkon, kar se je izakazlo za odlično zaščito pred vetrom.

... ter kmalu potem stopila v razkošen glavni hodnik, kot da mi je z ramen padlo neko breme. "Tako, pa sem le tu," se mi je vse smejalo, objela sem svoji sopotnici in lahkega koraka sem se napitila proti kabini. Še v dvigalo nam ni bilo treba vstopiti, samo po enih stopnicah smo se vzpele na četrto palubo in takoj pod obokom v hodnik pred kabinami se je nahajala naša -  4069, številka, ki je ne bom nikdar pozabila. Zdaj sem torej na ladji. Želja se mi je izpolnila..

 Naša kabina še z druge strani - postelji sta bili še ločeni, kasneje smo ju dali skupaj, kot se vidi na prvi fotki.

Mama Dušanka

Stopim čez ozek hodnik v glavnega, ob stopnicah in ob steni stojijo trije mlajši člani osebja in starejša ženska. V angleščini vprašam, ali nam bodo oni namestili tretjo posteljo in ali dobimo še tretjo brisačo, in mladenič prijazno pove, da bo po vsaki večerji postelja nared, in zjutraj, ko se vnemo z zajtrka, tudi pospravljena. Ker je v času vkrcanja veliko opravil, niso vsega utegnili urediti, bodo pa to takoj, ko ladja izpluje.

Zadovoljna z  odgovorom krenem proti kabini, ko ženska, na ploščici je pisalo Donna, vpraša,od kod sem. Odvrnem, da "from Slovenia" in hočem vprašat, ali je sploh slišala za to državo. Ko odprem usta pa mi ženska poda roko, se na široko nasmehne in reče: "Pa dete, dobrodošla, ja sam Dušanka iz Srbije."  Prisrčno sva se rokovali, povedala sem ji številko kabine, ona pa je odvrnila, da karkoli potrebujem, naj jo poiščem, saj dela na naši palubi, le da na drugi strani ladje, kjer so kabine parnih številk.
Takrat mi še ni bilo jasno, da je bilo to prvo srečanje le uvod v številna druga, z mnogimi iz držav nekdanje Jugoslavije, ki delajo na tej ladji.
Čez deset minut se je Dušanka pojavila na naših vratih v spremstvu izjemno postavnega mladega oficirja, v beli uniformi s številnimi našitki. Predstavila nam ga je kot Slavena iz Splita, na ladji je v najožji ekipi kapitana. Tudi on je rekel, da nam bo na voljo, če bomo kaj potrebovale, a se je hitro poslovil, saj je v naslednji uri že vodil reševalno vajo, v kateri smo sodelovali vsi potniki.

 Prvi vtisi

V kabino smo se namestile okoli 15. ure, ob 17. uri je bilo napovedano izplutje. Mama Dušanka nam je povedala, kje najdemo restavracije, da si še pred izplutjem privoščimo kosilo. Glavna restavracija - Britannia s 1350 sedeži - med pripravamai na izplutje namreč ne dela, jesti je možno v štirih samopostrežnih restavracijah na četrti palubi. Svetuje nam tudi, naj se v tem času nekoliko razgledamo po ladji, ker ko ladja začne svojo plovbo, so itak vsi na palubah in bomo gotovo tudi me vsaj kakšno opazovale, kako ladja zapušča matično pristanišče in potem  s "kljunom" samo še zareže v smeri proti Zahodu.

Tam nekje zadaj je ostala Anglija in z njo Evropa, premec je usmemrjen proti Ameriki ...

 Gremo torej pogledat, kje bomo preživljale teden, ki je pred nami.

Zakorakamo v glavni hodnik. Mehak tepih, ki zaduši vsak hrup, v smeri proti osrednji restavraciji na obeh straneh na stenah okrasje, kot je stil celotne ladje: elegantno, zadržano, prav nič bleščavo, pa vendarle skorajda razkošno.

 Osrednji hodnik, na koncu je vhod v restavracijo Britannia, ki ima v dveh etažah 1350 sedežev

Za konec prvega dela bloga morda še zanimivost: Queen Mary 2 je edina ladja sploh, ki potnike deli v dve kategoriji. Del ladje je namreč namenje zgolj zgornjemu delu zgornjega sloja, da tako rečem, in v ta predel ostali potniki nimajo dostopa. Le med izplutjem ladje je dovoljeno hoditi po delu palube, sicer rezerviranem za najbolj petične in se zadrževati tam, a kmalu po tistem, ko je ladja na odprtem morju, namestijo ob dohodih vrvi z napisi, da sta prehod in zadrževanje na tem delu dovoljena le gostom Princess in Queen Grilla (ta dva naziva namreč opredeljujeta del ladje za posebne goste). Okoli 300 teh gostov (od skupaj 2600, kolikor jih ladja sprejme) ima tudi ločeno restavracijo in zanje skrbi posebno osebje, na razpolago so butlerji, pa uslužbenci, zadolženi samo za to, da na sprehod peljejo pse, če jih ti petičneži vzamejo s seboj. 

Največji apartma na ladji se v dveh etažah razprostira na 270 kvadratnih metrih, sedemdnevna vožnja čez Atlantik v tem apartmaju stane vrtoglavih 90 in nekaj tisoč evrov.

Delček apartmaja v najbolj prstižnem delu ladje, kamor navadni smrtniki nimajo dostopa. Fotografija je skenirana iz knjige o ladji.

Tole malo za začetek, ko pobrskam po zapiskih in spominih pa še kaj dodam.