NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 12.DEL

Za zadnje jutro sem prihranil obisk Riblje pijace, star novosadsek tržnice kjer se je nekoč dobilo obilje rib, preutnine vseh vrst, suhih mesnin da o sadju in zelenjavi ne govorim. Zanimivo, tuksj se ni nič spremenilo od takrat le ponudba je danes manjša. Po velikosti je ta tržnica za ene pet ljubljanskih tako da rabič kar nekaj časa, da jo pregledaš. Ogromno je bilo lubenic, dinj jasno, sezona je bila na višku. Branjkevke so ponujale vse vrste sirov, skut, smetane....pa piščance,ki pa so bili že bolj konfencionirani, bolj evropsko spedenani. Rib le za vzorec pa še to zgolj gojeni krapi, kakšen smuč pa jasno, zmrznjenih kolker češ. Bolj veselo podobo so dajali kioski z klobasicami, salamami , ocvirki , slaninami in ostalimi vojvodinskimi specialitetami. Pa seveda kupi rdeče mlete ali tucane paprike sladke ali ljute. No nabavil sem si solidno zalogo, saj je neprimerno boljšega okusa,kot tiste ,ki jih tukaj kupujemo v vrečkah. Cene na tržnici so nizke- lubenice so bile po 10 centov za kilo, sremska klobasica cca pol kile 1,8 evra, siri 2 evra kg . Včasih so se tukaj jedle božanske pogačice z ocvirki ampak sedaj jih skoraj da nihče več ne peče. Dobil sem sicer nek približek, ki pa je bil bolj podoben štrudlju kot pogačici. Je pa dovolj hot dogov, pic, hamburgerjev. Tega je na vsakem koraku dovolj. Globalizacija je pač neusmiljena in dela po svoje.

VOJVODINSKE LUBENICE.....

PA DINJE....

PA KLOBASICE

Po nakupu in kavi sva sklenila , da odrineva proti domu. Posloviti se nisem imel od koga, še od mesta ne in po nekaj krogih , ko sem spet zgrešil pravo smer sva zapustila Novi Sad. Bil sem na kratkem z bencinom pa g v mestu nisem hotel iskati zaradi ponovne prometne gneče, kar se je izkazalo za napako. Če so v Bosni bencinske pumpe na vsakem koraku jih tukaj ni toliko tako da sem moral narediti velik ovinek v eno vas, kjer sem jo končno odkril.

Ponovno sva izbrala pot čez Bosno vendar tokrat preko Šamca, Dervente do Banje Luke, kjer sva imela namen še enkrat prespati . Pot je bila lepa, nitro sva napredovala in se v Banji Luki odločila, da greva kar naprej. Saj veste kako je, bližje domu si ,hitreje bi rad bil tam.  Šla sva čez mejni prehod Dvor na Uni, majhen je ta prehod in precej neobljudeni so ti kraji. Po prečudoviti pokrajini sva nadaljevani prio hrvaški Glini in potem proti Karlovcu. Dobrih 50 km pred Karlovcem sva naletela na kolono kolesarjev, ki so se mučili v hrib, na spremljevalnem vozilu je pisalo, da gre za kolesarski maraton Vukovar- Dubrovnik. Vse lepo in prav vendar vozili so 20 največ 30 na uro, jas pa sem bil po že kar ohoho kilometrov nekoliko zbit in mi je taka vožnja predstavljala muko. Odločil sem se, da jih prehitim , no cessta je bila ovinkasta pa še polna črta je bila a računal sem na zelo redek promet in bi jih dejansko lahko povsem v izi prehitel. Zapeljal sem torej ven in začel prehitevati, takrat pa so kolesarji vsi zgroženi začeli vpiti : Policija,Policija. In res sem na čelu kolne videl policijski avto,ki je bil kot predodnice. Klinc, ni mi preostalo drugega, kot da lepo voziom za njimi, kajti nsiem tvegal ,da me tik pred domom ustavijo in mi nabijejo kazen.

No pa smo kljub temu prišli do stare magistralke za Split, tam so šli oni levo jaz pa desno proti Karlovcu in domu. Ker je bilo sredi tedna sta bili obe meji, hrvaška in naša prazni in brez čakanja sva prispela v domovino. Nekje okrog Metlike sva klicala domov , da prihajava in s tem povzročila nekoliko panike, saj naju otroka nista pričakovala. In je sledilo pospravljanje, pomivanje tako da sva prišla v kolikor toliko urejen dom. In pritisnila piko pod letošnji glevni del dopusta.

Že pred dopustom so me nekateri svarili, da se naj pazim polije in carnikov, predvsem v Srbiji, da so sila tečni. Ampak, kjub temu, da sva kar dvanajskrat prečkala mejo, naju ni niti eden sekiral ali nama pregledal avta. In to kljub temu, da imava karavan v katerem bi lahko peljal hudiča in pol. Imela sva sicer precej lastovskega vina, olja, travaric in ostale rakije, pa slanih sardel , nakupovala sva v Sarajevu, pa Novem Sadu tako da če bi kdo hotel sitnariti bi lahko imel sitnosti. Čeprav sem nekajkrat že imel občutek, da nama bodo pregledali avto . Ko sva prečkala mejo iz Srbije in vstopala v Bosno oz. Republiko Srbsko je mladi carinik pregledoval avto pre menoj. Imel je avstrjsko registracijo in temeljito ga je premetal. Potem sem bil na vrsti jaz. Standardno vprašnje, kaj imate za prijavit nakar sem mu začel jaz razglagati, da se vračava z dopusta in da imava zadaj predvsem velik kup umazanega perila in cunj,pa še nekaj sitnic. Zamahnil je z roko in dejal, da se mu po umazanem perilu pač ne da stikati in mi zaželel srečno pot. Še večji hec je bil na meji iz Bosne v Dvoru na Uni. Ravno tisti dan so uvedli poostren nadzor nad kamioni in ne meji se jih je kar trlo. Vendar, cesta ima samo dva pasova ki sta ločena s polno črto. Nisem vedel kaj bi ampak čakati bi pomenilo najmanj pet ur. Odločil sem se in po nasprtotnem pasu užgal proti prehodu. Cariniki so me že od daleč videli in mi mahali naj kar nadaljujem . Dal sem jim osbni izkaznici, carninik jih gledal in gledal. "Jel ima neki problem gospodine ?" mi j dejal. Mrzlično sem razmišljal, kaj bi lahko bilo narobe. "Mislim da nema," sem mu odvrnil. "A ja mislim da ima !" je vztrajal. " Kada ste vi ušli u Bosnu, " je nadaljeval. "Pre pet dana." "Pa znate da vam je lična karta iztekla 26.juna !?". Oddahnil sem si : " A to je, čekajte , imam ja još jedno." Res mi je pred dopusti potekla osebna in sem dal delat novo. Ko so mi jo naredili in sem jo šel iskat nisem imel stare s seboj, da bi mi jo uničili in so mi zabičali, da naj jo drugič prinesem. Seveda sem na to pozabil in imel obe v denarnici. In žena je pred mejo vzela iz nje staro. Ponudil sem mu drugo, veljavno, novo :"Pa dobro, koliko ličnih karta vi imate," se je čudil. "Nobene več, samo še ta je," sem mu hitel razlagati kako je do tega prišlo. Začel se je režati in razlagati kolegu, kaj se dogaja meni pa dejal :" Samo jedno ne razumem ,kako su vam delli novo a ne da bi uništili staro ?". Skomignil sem z rameni, on pa mi je samo po vojaško salutiral in odpeljal sem naprej. Na hrvaški strani je bil spet en mlad zagnan carinik in po ruitinskem vprašanju in mojem odgovoru o umazanem perilu v prtljažniku je samo še vprašal: " Jel imate možda nešto od alkohola i cigareta ?". Nedolžno sem ga pogledal in seveda dejal , ne,kje pa. Zadaj pa vina in šnopsa kolikor hočeš. Tako da, vsi ti, govorijo o težavah na meji in s policisti rahlo pretiravajo .

Je pa res,da so tako Bosanci kot Srbi sila ponosni, da imajo svoje meje in carine. In so zaradi tega morda nekoliko bolj odločni in to oblast zajemajo s polno žlico. Vendar pa je važen samo pristop in odnos, ki ga z njimi vzpostaviš. Tudi tukaj velja,kar daš to dobiš. Juga je pač juga , lepo je tam doli in vedno znova se z veseljm klatim po teh krajih. Ali je to nostalgija ali pa je kaj več bi težko dejal. Verjetno je vsakega malo. Akademski kipar Mirsad Begič mi je nekoč dejal: " Pa vi Slovenci rabite Bosnu za katarzu vaše duše. I zato jo imate tako radi.". Bo že res, saj človek je nenazadnje Bosanac , umetnik ,ki živi v Sloveniji in dobro pozna tudi nas.

Zdaj bom spet nekaj časa razmišljal kam drugo leto na morje. Pa čeprav že zdaj vem, da se bom spet vrnil na moj Južni otok. Samo potep proti domu bo pa drugačen, zagotovo.