Veganski narezek z nachosi
Z žlico po svetu (2)
Ko se prepletajo vonjave in okusi z različnih koncev sveta
blog: potovanja / Svet, avtor: mamamia
Z žlico zajamem in z vilico piknem kjer se le da;sicer najraje jem na ulici, so pa trenutki in priložnosti, ko se z užitkom prepustim tudi kakšnemu kulinaričnemu razvajanju ob pogrnjeni mizi s popolnim pogrinjkom
Če se navežem na podnaslov - žal mi je, da verjetno nikdar ne bom mogla napisati "z vseh" koncev sveta. Ker ga ni delčka, kamor ne bi želela zaiti. Pa ne samo hrane poskušat. Manjkala mi bo neka zaokrožena podoba. A po drugi strani, zadovoljna moram biti s tem, kar sem videla doslej. In sanjati o več je dovoljeno, kajne? Saj če ne sanjaš, kaj se ti sploh lahko uresniči?
Imam še nekaj svojih sanj. Kaj vem, morda se pa nekatere še uresničijo. Kot se mi je že izpolnilo nekaj želja, ki sem jih v sebi nosila že od otroštva.
Moji tajski začetki
Moja ljubezen do kulinaričnih doživetij se je začela na Tajskem. Hecno, ne? Ena najbolj "turističnih" destinacij sploh. Toda mi smo bili tam v lastni režiji, skupina popotnikov, ki se izogiba rutini, da ne rečem kako drugače, ponudbe turističnih agnecij. Iščemo pač neke svoje poti, bi rekla včasih celo stranpoti. Pa dobro, to je za kak drug blog, ne za tega o hrani.
Skratka, takrat na Tajskem sem "zavohala" kulinariko. Bogastvo barv in okusov, arom in začimb, različnih sestavin, ki s svojim prepletanjem na krožniku tako zelo zaznamujejo tajsko kulinariko, so me prevzeli. Sem že tam gledala po kuhinjah najbolj zakotnih gostiln, kako pripravljajo vsa tista živo pisana in tako neverejtno dobra čudesa, ki so nam jih nosili na razmajane mize, ob katerih smo posedali na še bolj razmajanih stolih.
Ulična priprava hrane me je tam res prevzela. Saj, to srečaš marsikje. A vseeno. Ko sem gledala po tistih kotlih, v katerih so pripravljali najrazličnejše juhe in curryje, pa pečene rezance (teh se sploh ne morem najesti) in jih mešali z vsem tistim, kar si s prstom pokazal, da bi imel zraven, je bilo dovolj, da sem šla domov otovorjena s kupom pripomočkov (kot je mrežasto cedilo za rezance ali narezano zelje, ko ga jemlješ iz vrele juhe ali vode; kovinske skodelice z majhnimi zajemalkami za omake s čilijem), začimb (jih je preveč, da bi jih tu naštevala), zelišč in raznih past (škampova na primer). Plus seveda dve kuharski knjigi.
Brez čilija ni nič ...
In potem moje veselje, ko sem doma pripravila tajske jedi in mi je ekipa, s katero smo bili tam, dala priznanje z besedami, da ima večina jedi skorajda povsem tak okus kot "tam doli". V popolnosti jih pri nas res ne moreš pričarati, dober približek pa lahko. In tako sem pred skoraj 15 leti postala stalen odjemalec tajskih začimb in zelišč (limonina trava, tajska bazilika, koriander, galangal, tamarind, če naštejem le najbolj znane in pogosto uporabljene).
Moja najljubša kombinacija: piščanec, čebula in tajske začimbe
Pekoči okusi Mehike
Čez leto dni nas je pot peljala v Mehiko in Gvatemalo ter na Kubo. Nisem se mogla najesti tortilj, polnjenih s pasiranim fižolom. Kjerkoli na cesti sem zagledala aluminajsat vedra z maso za tortilje, že sem stala zraven in čakala, da mi jo pripravijo: najprej s pestjo zajamejo testo, ga sploščijo, premažejo z nadevom, zvijejo, segrejo na plošči in to je to. Pa buritosi - ne vem zakaj, a v burito zvita tortilja mi je še zdaj najljubša. Z govedino, papriko, veliko fižola in koruze.
Guacamole mi je prav tako zlezel pod kožo, čili con carne je še zdaj ena mojih najljubših jedi na žlico. Zdaj, ko se tudi pri nas dobi rjav ali celo črn fižol, tudi pasiran, je priprava toliko lažja. Tudi, ker se številne začimbe dobijo pri nas in se lahko z njihovo pomočjo približamo Mehiki. Kaj vem, ko kuham hrano, ki sem jo poskušala v kateri o držav, me spomini kar nesejo tja nazaj ... Sploh, ko mešam začimbe in jih dodajam vsako posebej, da na koncu nastane nekaj podobnega tistemu, v čemer smo uživali na oni strani luže.
Itak, da mi je mehiška kuhinja všeč ne zaradi svojih številnih kombinacij, a tudi zato, ker ni nikak greh, ko je hrana pekoča.... Obožujem pekočo hrano, in pekoč okus je tudi eden razlogov, zakaj tako zelo uživam tudi v tajski hrani. Redko katere jedi si še dodatno ne prelijem z ribjo omako, v kateri plavajo narezani zeleni in rdeči čiliji. In tudi mehiška hrana je tako zelo pripravna, da jo še dodatno potresemo s čilijem, poprom ....
Povabimo se ....
Ko sem nekako že zakorakala v te moje amaterske kulinarične vode, sem v nekem trenutku izrabila priložnost, ki se je ponudila tudi zavoljo dela, ki ga sicer opravljam. Da mi namreč kulinariko posamezne države predstavijo, tisti, ki jo najbolj poznajo, in ki jim je, med drugim, naloga tudi promocija te plati države, ki jo zastopajo.
Začela sem s Turčijo, njihova takratna veleposlanica se je med prvimi odzvala na moj predlog. V njeni zasebni rezidenci sem se po kuhinji smukala s kuharico in izvedela kup zanimivih podrobnosti, preizkušala številne jedi, ki nam jih je pripravila, dobila recepte zanje in obisk sklenila s pravo turško kavo.
Del pojedine, ki so jo pripravilina veleposlaništvu Turčije (fotografije in tekst sta bila objavljena v tendiku 7D)
Ko sem potem obiskala Istanbul (glavni razlog, da sem to mesto pred dvema letoma uvrstila na vrh mojih želja je bila sicer knjiga Orhana Pamuka Istanbul, spomini na mesto), sem z nekaj malega znanja o turški kuhinji na sploh s toliko večjim zanimanjem spremljala kulinarično ponudbo mesta.
Tipično in značilno, a še zdaleč ne edino, kar ponujajo v Istanbulu
In seveda poizkušala in poizkušala, kupila še dve knjigi in kup začimb, po povratku domov pa takoj eksperimentiranje. Ena prvih jedi je bil jagnječji kebab s pistacijami, zraven jogurt. Na kovinskih nabodalih, ki sem jih kupila v neki zakotni istanbulski tržnici in jih domov prinesla zavite v časopisni papir.
Za vzorec Francije
Sledil je obisk pri, prav tako že nekdanji, veleposlanici Francije. Izjemno prijetna sogovornica, ki je povedala veliko zanimivega o kuhinjskih navadah Francozov po vseh njihovih pokrajinah, me podučila, kako mora biti obrnjen jedilni pribor na mizi, potem pa naju s kolegom prepustila mlademu kuharju, ki je bil sredi priprave kosila s štirimi hodi za goste veleposlanice. Izjemna izkušnja.
Sem dovolj uživala že v kuhinji, tako da sem privatno domovanje veleposlanice zapustila, še preden so gostje prišli. In spoznala, da je francoska kuhinja zelo daleč od zgolj smetane in masla ...
Quiche Lorraine, kot jo je pripravil francoski kuhar (fotografija in tekst sta bila objavljena v tedniku 7D)
Naslednji so bili na vrsti Grki. To je šele bila zgodba. Niso namreč (še) imeli svojega kuharja, pa sva s tajnikom ambasade debatirala o tem in onem, kake tri ure klepeta so minile, kot bi mignil - seveda, Grki so pravi uživači in pogovor o hrani in pijači se zlepa ne zaključi. Kot nadomestek, ker so bili brez kuharja, so mi podarili posebno izdajo knjige o sodobni grški gastronomiji. Dragocena reč, v njej je vsa zgodovina prehranjevanja v Grčiji po posameznih področjih, za na vrh pa poleg receptov za nekatere tradicionalne jedi tudi nekaj receptov iz najsodobnejše grške gastronomije. Če že ni bilo kuharja, je pa le odlična, in za povrh zelo redka knjiga ostala za spomin.
Presenetljiva Poljska
Tudi nekdanji veleposlanik Poljske je s kulinariko še kako poskrbel za prepoznavnost te dežele. Ekipa znanih kuharjev iz te države je več dni ustavrjala v kuhinji hotela Lev v Ljubljani in za en dan so med lonce in pulte povabili tudi neka "zunanjih". Seveda sem se takoj podvizala v Ljubljano in najprej spremljal pripravo jedi za prvi, promocijski večer, potem pa smo mnogi z odprtimi očmi in usti pogledovali po mizah. Poljska kulinarika ni ena tistih svetovno prepoznanih na prvo žogo, a skriva v vsebi vrsto zanimiv, izjemno okusnih in na oko privlačnih jedi. S sodobnimi prijemi se oddaljuje od nekdaj težke kuhinje, z izbiro sestavin in načinom priprave hrane vzbuja zanimanje in tudi občudovanje. Posnetki so zgovorni:
Jabolčna pita s mentinim prelivom
Veliko zelenjave in solat, ne samo juhe in meso
Bo za drugi del bloga kar dovolj. Moram si seznam naredit, kaj naj še vse opišem, da česa zanimivega ne izpustim ali pozabim kaj pomembnega omenit.
Blogi istega avtorja
- Večerja za šest - tretji del
- Oh, kako je dolga pot ...
- Smeh v kuhinji ni greh
- Moji prvi ocvirki
- Kraljica sardela
- Korejski utrinki
- Od Kulinarike do Planeta
- Večerja za šest, drugi krog
- Večerja za šest - drugi del
- Čisto običajno nedeljsko kosilo
- Piškoti
- Večerja za šest
- Projekt kečap v 15 slikah
- Kuba, z ljubeznijo (2)
- Kuba, z ljubeznijo (1)
- Z ladjo čez Atlantik (2)
- Z ladjo čez Atlantik
- Z žlico po svetu (1)
- Pogled nazaj
- Uzbekistan, Turkmenistan - 3.del
- Uzbekistan, Turkmenistan - 2.del
- Uzbekistan, Turkmenistan - po sledeh Svilne poti
Mnenja o blogu
ja to sem predvsem mislil vendar nisem napisal :P
Forumi (vroče teme)
Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Krompirjevi kroketi Saint-Florentin