NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 11.DEL

Zmedel me je že sam prihod skozi tunel iz Sremske Kamenice , kjer se cesta nadaljuje čez nov most preko Donave. Velik, moderen , impozanten in nič takšen, kot sem ga imel v spominu. Seveda sem se tajoj spomnil, da je nato leta 2000 sesul vse mostove in še pol Novega Sada , no, zdaj je vse to obnovljeno in mi je bilo povsem neprepoznavno. Čez most se cesta naadljuje proti središču mesta, široka tripasovnica in ker je bila ura okrog 3 popoldan je bil promet neverjetno gost in hiter. Skušal sem se orientirati po imneih ulic vendar so po vojni zamenjali tudi imena tako da dejansko nisem vedel ne kod ne kam. Zgolj prilbližna orientacija tako po spominu me je vodila , seveda sem se grozno lovil, ostali so mi piskali in verjetno rekli marsikatero na moj račun . Najbolj pa mi je bilo hudo, da sem se povsem osmešil pred ženo, saj sem ji o tem lepem mestu ob Donavi neštetokrat pripovedoval z vsem navdušenjem in spomini, ki so bili v meni vedno živi. Po skoraj uri blodenja , zgrešenih smeri in ulic sem končno le pripeljal do hotela Park, kjer sem nameraval prenočiti.

VPADNICA V MESTO

Hotel Park je bil v času mojega služenja vojske predvsem vojaški hotel. Bil je le dobrih pet minut stran od kasarne in kot tak sila praktičen. Ko so nas obiskovale punce, žene, priležnice ali kar so pač že bile smo vedno vzeli sobo v tem hotelu, predvsem iz praktičnih razlogov. Hotel je bil le dobrih pet minut od kasarne in tako si zjutraj lahko odhitel tja, se javil dežurnemu oficirju , da je videl , da je nisi popihal kam dlje in odbrzel nazaj v hotel v še toplo posteljo k še bolj toplemu telesčku. In jasno, zato sem hotel preživeti noč ali dve v tem hotelu.

Bil pa sem šokiran ko sem že zunaj videl, da je hotel povsem drugačen ,kot takrat. Na stopnišču je bila debela rdeča preproga, vsenaokoli marmor , skulpture in vodometi. Prijazen vratar nama je s poklonom do tal odprl vrata in zaželel dobrodošlico. Stopila sva v avlo, spet sam marmor , rostfraj, zlato in tepih, ki se je udiral do gležnjev. Od nekje je prihajala pridušena glasba, pridušena je bila tudi svetloba. Žena se je samo nasmihala in me pustila zijati. Odpravil sem se do receptorskega pulta in mlado damo vprašal za sobo. "Ima jih dosta," mi je odvrnila, naslednje moje vprašanje pa je bila cena. "100 evorv," je bil njen odgovor , žena pa me je samo še bolj nasmejano pogledala in molčala. Nisem vedel kaj naj storil. Ni me toliko kotila cena kot to, da ta hotel ni več to, kar je bil,da je hladen, prav nič domač in topel kot nekoč. Receptroka je videla, da oklevam : "Pa znate, pre tri godine su došli novi vlasnici , sredili ga i sada ima pet zvezdica". Nič, razložil sem ji, da bova šla še malo naokoli in se kasneje po vsej verjetnosti vrnila, saj, kot je rekla, sob imajo itak dovolj. Zmeden in žalosten, da se je spremenil tudi ta meni nekoč tako ljub hotel sem odpeljal nazaj, v prometni kaos in po spominih odpeljal proti centru mesta. Naenkrat sem na moji levi zagledal moj kasarno, včasih je bila kasarna Maršala Tita in spet sem začutil v sebi posebno vznemirjenje. Vendar pa ni bilo niti za misliti, da bi se lahko kje ustavil, promet je bil preveč gost in jaz preveč nebogljen v tistih razmerah.

BIVŠA KASARNA

Po sreči sva prišla nazaj v center mesta in povsem po naključju parkirala pre eno restavracijo za katero se je izkazalo, da spada k hotelu, ki je bil slabih petdeset metrov stran od nje. Prijazen natakar nama je ponudil parking in sobo in brez velikega razmišljanja sem ponudbo sprejel. Soba je bila ravno pol cenejša, 50 evrov in v samem centru mesta. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko končno parkiral in se rešil kaotičnega prometa.

Po namestitvi v hotel me je seveda neznansko vleklo do moje druge kasarne, kjer sem prebil drugo polovico mojega vojašekga roka. Odpravila sva se peš, jasno, ni daleč iz centra in po dobrih dvajset minutah, ko se tudi nekajkrat zašel sva prišla do nje. Ko sem jo zagledal sem bil še bolj šokiran, kot prvič. Poslopje propada in je skroraj povsem uničeno. Prijazen sosed, ki tam živi, mi je povedal, da so v njej izbeglice iz Kosova in da je situacija obupna. Kljub temu sem jo pregledal z vsem koncev, dalo se je priti tudi vanjo in pogled je bil povsod klavrn in žalosten. V hipu so se mi razblinili vsa tista lepa pričakovanja, kako bo, ko bom spet tukaj. V svoji naivnosti sem si predstvljal, da bom morda celo koga srečal, kakega znanca, da je tam še kaka trgovina in lokal, kamor smo hodili.....

ŠE ENA KASARNA

ZNOTRAJ JE ŠE BOLJ KLAVRNA

Bilo mi je, da bi zajokal vendar nisem. Žena je videla mojo grozno razočaranje in me je pustila pri miru. Po dobre pol ure, ko sem stal tam kot kup nesreče sva se odvlekla nazaj proti centru. Pokopal sem vse ,kar sem mislil in si želel,da bom našel in mesto mi je v trenutku postalo povsem tuje. Hladno in celo zoprno.

Razpoloženje je nekoliko popravila odlična večerja v Restravraciji Lipa in par piv Jelen ter sprehod po korzu. Ampak ni bilo več to, kar me je prej navdajalo z pričakovanjem in vznemirjenjem in kmalu sva se odpravila spat.