Buče

Buče

Buče spadajo med najstarejše gojene rastline na svetu, saj so jih gojili že pred dobrimi 8000 leti Indijanci, s pečkami divjih buč pa se je lakoto preganjal že paleolitski človek pred 15.000 leti.

V začetku so Indijanci v prehrani uporabljali predvsem semena, cvetove in liste, ker je bilo meso preveč grenko. Za Evropejce jih je ponovno odkril Krištof Kolumb, čeprav so jih nekoč, predvsem v farmaciji, uporabljali že stari Grki in Rimljani, saj naj bi vsebovale veliko zdravju koristvnih snovi.

Danes gojijo že približno 800 vrst buč, okrasnih in jedilnih, ki so najrazličnejših barv in oblik, okrogle, podolgovate, zvezdaste, podobne trubentam, zavite, nekatere so bradavičaste, rebraste,... da o barvi niti ne govorimo. Tako kot so različnih barv in oblik, so različni tudi njihovi okusi, nekatere so nekoliko sladkaste in spominjajo na kostanj, nekatere imajo belo meso, svetlo zeleno, oranžno,... So majhne in zelo velike, prave velikanke; v Evropi in ZSA vsako leto izbirajo in tehtajo največje buče. Najtežja buča doslej naj bi pridelala učiteljica matematike iz ameriške zvezne države Ohio, tehtala je kar 782 kilogramov. Toda to je bilo lani (2010). Mogoče bo letos uspelo komu vzgojiti še težjo bučo. Samo za primerjavo: običajno tehta buča približno dobra dva do tri kilograma.

Hokaido

Pravi poznavalci pravijo, da so v kuhinji najboljše tiste z oranžnim mesom, na primer buče hokaido. Ime naj bi dobilo po japonskem otoku Hokaido. Mogoče zato, ker Japonci večino buč pridelajo ravno na tem otoku, čeprav jim za lastno uporabno uspe pridelati le dobrih 10 odstotkov buč, kar 90 odstotkov pa jih uvozijo iz Kitajske, zato jim na Japonskem pravijo kitajske buče.

Buče hokaido vse bolj uspevajo tudi po slovenskih vrtovih in so zelo lepe temno oranžne barve, s svetlečo in gladko lupino. Po obliki ta buča spominja na zelo zelo debelo hruško s kratkim zgornjim delom, tehta do dva kilograma in pol, dozori pa jeseni in jo lahko v kuhinji uporabljamo še dolgo pozimi. Oranžno meso te buče ima nekoliko sladek okus in jo lahko skuhamo z lupino vred, ta je namreč zelo tanka. Sicer pa te zelo cenjene buče ne uporabljajo samo za juhe in različne omake, iz nje lahko pripravite tudi odličn sladico - bučno pito. Pravzaprav lahko iz hokaido buče pripravite celo kosilo, od juhe do glavne jedi in sladice. Lahko jo prerežete na pol in jo spečete tudi v pečici.

V Sloveniji

Največ gojimo muškatne buče, buče velikanke, vrtne buče in smokvolistne buče. Najbolj razširjene in raznolike po obliki in barvi so seveda vrtne buče. Med buče velikanke spadajo tudi hokaido buče, čeprav dosežejo le dobra dva kilograma.

Vsako leto so se pozno jeseni na kmečkih dvoriščih pojavile celo gomile rumenih, zelenih in oranžnih buč. S temi bučami so krmili predvsem prašiče. Izdolbli so le semena in jih posušili v peči. V dolgih zimskih večerih so jih nato skupaj s sosedi oliščili in iz njih stisnili olje. Danes je bučno olje zelo cenjeno, ne samo v Prekmurju, na Štajerskem, v sosednji Avstriji, pravo bučno olje vse raje uporabljajo tudi drugje. Pa na samo za solato, nekateri si ga kanejo celo na sladoled.

Sicer pa so v preteklosti buče včasih veljale za hrano revežev, drugoč za pravo delikateso ali pa samo za krmo prašičev. Pravzaprav so tudi pri nas postale priljubljene šele v zadnjih nekaj let.

To pa gotovo veste, da so tudi lubenice in dinje vrste buč?