Z žlico po svetu (1)

Sveta jeza me je spopadla, ker mi je v blogu uspelo zapisat nekaj krasnih misli o kulinaričnih doživetjih po svetu, pa je vse skupaj končalo v franžah. Kot v tistem priročniku za telebane – niti Jernej ga ni mogel priklicati nazaj, čeprav jaz vztrajno trdim, da je blog nekje bil shranjen. Tako da poskušam znova.

Razmišljam o svojih kulinaričnih doživetjih na teh potovanjih, ki so mi pač bila dana. Za nekoga jih je bilo morda veliko, za koga drugega spet sem videla bore malo. Kakorkoli, želim si videti še več. Ker me vse razlike prevzemajo in predvsem navdajajo z občutkom strpnosti –zakaj neki bi samo moje oči videle nekaj v pravi luči, zakaj neki bi bilo samo moje prepričanje zveličavno?

Razlike združujejo

Zdaj se mi po glavi motovili misel, kje neki me je hrana najbolj prevzela. In se vračam na blog o potovanjih – ni preprostega odgovora. Je to morda kraljevsko razkošna, tako zelo pisana - po videzu in okusu – in seveda začinjena tajska hrana? Bi znala biti to prefinjena in zahtevna francoska kuhinja? Ali mi je bližje preprosta, a vendarle z okusi tako zelo bogata burmanska kuhinja? In iranska?

Riž z žafranom, kebab (jagnjetina); tipično iransko - na pogled ne tako zelo razkošno, a po okusu ...

Pa miza pri naših prijateljih v Havani s tako zelo okusim sladkim krompirjem, črnim fižolom s česnom in polento v bananinih listih?

Tole izkušnjo si pa še želim ponoviti - Havana 2009

Tamales - zvitki iz bananinih listov, v tem primeru z nadevom iz polente in govedine - pripravljeni v havanski kuhinji

Tako da je jastog, ki ga imajo polna usta vsi, ki so zakorakali na Kubo, za nas ostal v drugem planu ... Pa enolončnica s svinjino in čičeriko sredi Santa Clare, pri domačinih, ki so nam prijazno ponudili strehi nad glavo?

Katera kulinarika mi je najbolj všeč je podobno vprašanju kje na potovanjih mi je bilo najlepše? Odgovor je –povsod na svoj način.

Ne morem primerjati lignjev s česnom in sojo s Tajske in čebulne juhe, pripravljene sredi Pariza. Ne morem primerjati newyorškega hot doga v štručki z ameriško zeljno solato z majonezo in tortilje s fižolovim nadevom, kot so jo sredi ceste, iz aluminijastega vedra, pripravljali v Mehiki. Ali izkoščičene ribe iz jezera Inle v Burmi, nadevane z nekim prečudovitim in neponovljivim nadevom s kuhanim »tafelspitzem« in hrenom sredi Dunaja.

Še tako skromno je tudi razkošno

Me bolj prevzame cesarska kitajska kulinarika kot skupni naslov za raznolike kantonske posebnosti? Morda indijska kuhinja, ki prav tako pod tem nazivom, zaokroža številne posebnosti posameznih indijskih pokrajin, tako zelo različnih pri uporabi posameznih sestavin. In ki jim je skupna pravzaprav le neverjetno raznolika, da ne rečem razkošna paleta začimb, ki dajejo jedem iz številnih indijskih pokrajin tisto čisto posebno noto?

Me prevzema kuhinja naših sosed, na vseh štirih straneh sveta? Mi skomine vzbudi turška kuhinja, pa arabska, z uporabo lahkih, a dišečih in specifičnih začimb, da o sladicah teh dežel sploh ne govorim?

Baklava s pisatcijami in čaj, Istanbul 

Kamorkoli me zanese pot, vedno okušam značilne okuse. V Burmi smo s prstom kazali, kaj bi jedli iz posameznih loncev v kuhinji, ker nismo znali prebrati, kaj je pisalo na steni. Nismo hoteli jesti v lokalih, kjer je bil jedilnik tudi v angleščini. Se je še kako obrestovalo.

Kaj naj rečem o skandinavski hrani, ne tako zelo razkošni kot jo poznajo na drugih koncih sveta, a prav tako dragoceni dediščini? O kuhinjah srednje evropskih držav, katerih vpliv sega tudi k nam? Kako tudi ne bi, saj smo bili del avstroogrskega cesarstva. In ta kuhinja je tudi znala biti carska, pa še kako...

Ne tako razkošna, da bi lahko bila carska ali cesarska, a vendarle privlačna in zanimiva je tudi srednje azijska kuhinja, ki sem jo spoznavala letos.

Krožna cesta

Naj spregledam Balkan z vsemi njegovimi značilnostmi, ki v kuhinji zelo, zelo presegajo čevape, ražnjiče in leskovački voz. Pravo bogastvo se skriva v balkanskih kuhinjah. In kaj naj porečemo za Grke, ki so malo Balkana in veliko Mediterana? Seveda, mediteranska kulinarika, tako zelo zdrava, da je postala ne le popularna po vsem svetu, pač pa tako rekoč vzorčni primerek zdravega načina prehranjevanja.

Tole je pa z ene moje kulinarične izkušnje na ladji, a o kraljici Mary  bo več govora v posebnem blogu

Tako kot so se zaradi številnih povezav« skrajšale« razdalje med posameznimi deli sveta, tudi lažje spoznavamo različne kulinarične posebnosti. Nekaj s pomočjo interneta, nekaj s pomočjo lastnih izkušenj. Sama sodim v kategoriji ljudi, ki na potovanjih tako rekoč izrecno je hrano, kot jo uživajo domačini (z občasnimi izjemami, priznam; če smo na primer na poti mesec dni, me po 14 dnevih zaskomina porcija pečenega krompirčka ...).

Kebab, tokrat piščančji, kot ga pripravijo v Uzbekistanu (Buhara)

Tretji način spoznavanja tujih kulinarik so seveda restavracije, ki po številnih mestih predstavljajo jedi posameznih držav ali regij. V Sloveniji take pisane ponudbe kot v kateri od svetovnih metropol seveda ni, a kljub temu jih je dovolj, da nam vsaj nekoliko približajo hrano oddaljenih dežel. Pustimo ob strani evropeizacijo posameznih okusov... če bi bile vse jedi, kot jih dejansko pripravljajo v matični domovini, bi verjetno marsikatera miza kdaj ostala prazna.

Spomnim se Pariza in predela tik ob reki Seni, v katerem je v ozkih, starih uličicah, nešteto restavracij, gostilnic in podobnih lokalov s kulinarično ponudbo iz vsega sveta. Maroška, libanonska, vietnamska, turška, tajska, brazilska, francoska, italijanska .... Grška, s tako fletnim prodajalacem gyrosa, da je bila pred okencem nenehno vrsta, prevladovale so ženske, če pa kdo tja zaide v jutranjih urah, lahko skozi zaprta vrata vidi goste med sirtakijem in razbijanjem krožnikov... Mačka si preženemo v majhni gostilnici (tri mize, deset stolov, pa še ti različni) s francoskim predznakom in neponovljivo čebulno juho.

In tako je še marsikje.

Iz solate sem izbrskala paradižnik in ga dala na drug krožnik, ga namreč ne jem; a v  ozadju je enolončnica iz kameljega mesa in čičerike; nepozabno (Iran)

Kamorkoli se napotimo po tej naši zemeljski obli, smo kot na krožni cesti. Vozimo po njej, se ustavljamo in poskušamo, primerjamo in ocenjujemo. In uživamo v vseh različnostih. Ki nas lahko samo bogatijo.

Da nas lahko bogatijo okusi tujih dežel, pa moramo začeti doma – ceniti in spoštovati našo slovensko kuhinjo, spoznati njene okuse in uživati v njih. Kajti, če ne poznaš in ceniš domačega, kako boš to lahko cenil pri tujcih?

Naj bo ta moj zapis izziv – v najbolj pozitivnem smislu – vsem tistim, ki so okušali in preizkušali še veliko več, kot je uspelo meni. Ki tudi veliko več vedo o kulinaričnih značilnostih in posebnostih posameznih dežel sveta. Vem, da jih je veliko med nami in zanimivo bi bilo brati njihove zapise.

Nekakšne blaznice z mesnim nadevom, značilne za Uzbekistan - tako jih pripravljajo v Khivi