Vkuhano sadje

Pred mnogimi leti, ko sem bila še otrok smo imeli ogromno njivo, ki sta jo obdelovala moj nono in moja ati. Na njivi je bilo velikoooooo trave, moja naloga je bila počistiti travo, še dobro, da sem imela alergijo,  saj  je bila dober izgovor, da mi ni bilo potrebno "počupati" z golimi rokami travo. To je zame nepozabno doživetje, da sem morala omeniti.

Med drugim so na njivi rasle slive joj, koliko jih je bilo. Nekaj smo jih prodali z ostalimi pa naredili marmelado in slivovko.

V bistvu sem jaz "zrasla" s slivovo marmelado.

Kar nekaj let (približno 20) nisem mogla videti nobene marmelade, do nosečnosti prvega otroka.

Razširila sem se kot "barca"  kajti sem od sedmega do devetega meseca nosečnosti jedla kilo marelične marmelade na dan z žlico, brez kruha, si morate misliti kako sem bila okrogla. Ko sem videla tisto lepo oranžno barvo sem se dobesedno tresla, k sreči sem malokdaj zašla v trgovino, ker bi sicer marmelado že tam zmazala...takrat sem ugotovila, da mi "ležijo" svetle marmelade, vendar sem marmelado ponovno " zasovražila."  Moj ta starejši sin, je še zdaj ne je.....

Ko smo šli na svoje, je ata obdeloval naš  vrt in  kupil hruško. Hruška je začela roditi šele po petih letih in k sreči bolj slabo, saj so hruške skoraj neužitne, da bi jih kar tako pojedel, pa še majhne so, tako, da ne veš kaj bi z njimi. Odločila sem se, da bom iz kile pa pol (kar jih je bilo na drevesu), naredila domačo marmelado. Marmelada je bila tako dobra, da je kar izginila. Ponovno sem dobila " filing" za marmelado.

Že drugo leto delam hruškovo marmelado.

V petek me mož kliče: "draga sem ti kupil veselje" vriskala sem od sreče, ker sem že vedla kako me bo razveselil....kupil mi je Viljamovke. Nisem videla ure, da pridem domov iz službe,  da se lotim dela.  Kupil jih je  dve kili pa pol. Tako so lepo dišale, ampak za videt niso bile kaj preveč lepe, vse, več ali manj potolčene. Temeljito sem olupila in počistila vse kar je bilo potolčeno, nabralo se je 0,83 kg odpadkov.

Očiščene dišeče Vilijamovke sem lepo narezala na koščke, sladkala (manj kot sicer, ker so zelo sladke), dodala sok dveh limon ter pustila v hladilniku čez noč. Nisem dodala muškatnega oreščka saj Viljamovke ne potrebujejo nobenih dodatkov, ker so polnega okusa. Naslednji dan, seveda mešala, pretlačila in je bila odlična marmelada gotova v urici in pol. Tako smo bili neučakani, da smo Coccoline namazali z vročo marmelado.