Pogled nazaj

Vprašanje, ki ga pogosto slišim - kje od doslej obiskanih držav in krajev  mi je bilo najbolj všeč - vzbudi v meni pomislek, kot da bi starše z več otroki vprašali, katerega otroka imajo najraje. Kaj vem, morda se to komu zdi kot nekakšna neodločnost, češ nekje je pa ja bilo najlepše, vendar se mi zdi, da vse le ni tako preprosto. Od nekaj malega sveta, ki sem ga videla, so mi v glavnem ostali tako različni spomini in vtisi, da jih je težko primerjati. Kako naj primerjam New York in Havano na primer, ali Bangkok in Samarkand?

Pa vendar. Na prvo žogo bi rekla - Iran.

Čeprav mi je Kuba zlezla pod kožo, tudi zavoljo naših havanskih prijateljev, ki so nam že bolj družina kot le prijatelji.

Četudi me je Bagan v Myanmaru tako prevzel, da mi misli vsake toliko zbežijo med tisoče tamkajšnjih pagod vseh velikosti. In Tikal , Gvatemala, z džunglo preraslo majevsko mesto. In po svoje me je prevzel tudi New York s svojim utripom in prijaznimi ljudmi in s svojo živahnostjo.

Pa Makedonija s svojim soncem, Bosna s svojo divjo pokrajino in Sarajevom ....

Pariz, kamor bi se nenehno vračala, četudi samo za en sprehod.

Istanbul, mesto, ki ga bo od samega življenja razneslo.

Afrika, Zanzibar ...

Hrvaški otoki,

Beograd ...

Moja ljuba Slovenija.

In nepozabna izkušnja, z ladjo Queen Mary 2 čez Atlantik. En teden okoli mene zgolj morje in nebo ... nepozabno.

Iran, sem rekla, takole na prvo žogo. Tja se bom še vrnila, slej ko prej. Zanimivo pravzaprav - skoraj povsod, kamor me je pot zanesla, sem se vsaj še enkrat vrnila. Ali pa se še bom.

Iran. Ta pot se mi je res vtisnila v spomin. Ne vem zakaj. Morda zavoljo Isfahana? Isfahan je pol sveta, pravijo. Tisti, ki so doživeli to mesto, že vedo, zakaj. Pa Yazd s svojo peščeno barvo, Shiraz, Kerman,  tudi Teheran.

Vasica Abyaneh, pa skrivna vas zoroastrov visoko v gorah, kjer še opravljajo svoje obrede. Na skrivaj, tudi zavoljo droge.

Morda zaradi mogočnega Perzepolisa in spoznanja, kaj je Saško (Aleksander Makedonski) uničil na svojem pohodu?

Morda zaradi lepote iranskih žensk, ki jo znajo poudariti kljub obveznim rutam?

Ja, res je, Iran je diktatura. Islama, tistega najbolj skrajnega. A Iran je tudi življenje za zidovi stanovanj, kot nam ga je v Teheranu pokazal naš vodič. Pri katerem smo se nalivali s pivom bavaria, armenskim konjakom, viskijem in vinom - kanali preko Turčije so zanesljiv načon dobave, in cene niso pretirane. Tudi Iran ima dva obraza.

A dežela je tako čudovita, ljudje neverjetno spontani in prijzani, topli, da ti pod kožo zlezejo. Radovedni. Zgovorni. Z  iskrenim sijajem v očeh, ko dobijo odgovor, v kako lepi deželi živijo. Politiko smo pustili ob strani.

Iran zleze pod kožo.  Kaftan v omari spominja na tisto, kar težko sprejemamo, namreč da so ženske zakrite. Pa vendar ...

In Kuba. Moja Esperanza in njena družina. Ni bilo srečnejših ljudi od nas, ko nas je lani s svojim Ranzesom obiskala. Teden dni nepozabnega druženja. Da se onadva ne bi vrnila na Kubo? Niti pomislila nista, da bi ostala v Evropi. Čeprav bi lahko. "Star sem 50 let," je rekel on. "Na Kubi vem, kaj imam. Vaš tempo ni zame. Ne več. Bi pa otrokoma rad omogčil študij v Evropi. Varčujemo za to, če bosta le hotela, bova storila vse, da jima to omogočiva. Pomagala bo moja sestra in žnin bra, oba živita v Evropi. Če bosta otroka le hotela."

Ne želijo si torej vsi pobegniti od Fidela. Kaj vem, penzijo bi zlahka preživela tam, vsaj del leta.

Zdaj se mi je utrnilo. Če  Iranu in Kubi dodam še eno mojo naj destinacijo, Burmo ali Myanmar, smo pravzaprav v krogu držav, ki tako zelo kljubujejo ZDA...

Pa ne,da imam kaj proti ZDA. Samo nekako težko sprejemam njihovo prepričanje, da je njihov vzorec demokracije uporaben za vse. Še za Slovenijo se mi ne zdi najboljši, kaj šele za ljudstva, ki imajo možganske vijuge čisto drugače zavite ....

Pa smo pri NYC, mestu, v katerega se bom tudi še vračala. Tri krat sem že bila tam, pa še bom šla. Odkrivat tisto, kar je ostalo po treh obiskih. In tega je toliko, da bi človek lahko živel tam, pa bi komaj zmogel ...

Burma. Myanmar. Nek drug svet. Dva dni okoli Swedagon pagode je bilo premalo, tja smo se vrnili tudi tik pred poletom nazaj v Bangkok, potem ko smo z otrokoma 14 potovali po tej dokaj zaprti deželi. Nepozabne izkušnje, nepozabna doživetja. Ko te domačini povabijo, da si z njimi, ko iz hiše izganjajo nate, zle duhove ... Ali pogreb budističnega meniha, ki traja skoraj ves dan. Vonj po zgniti zelenjavi na tržnici v Mandalayu.

Zlata skala, ki ji ravnotežje pred padcem v prepad drži Budov las ... po legendi.

Žal mi je bolezen preprečila, da bi v Burmo šla še drugič. Kdo ve, morda pa še kdaj stopim na njena tla? Je še ostalo nekaj reči, ki bi jih tam želela pogledat.

Egipt, tudi tja bi še šla. Malo v puščavo, pa v delto Nila in Aleksandrijo.

Danes sem bila v Ljubljani, kar tako sem se odpeljala k hčeri na kavo. Sva se sprehodili po ulicah, sedli in pokleptali ob kavi in aperolu. Neprecenljivo.

Oktobra grem s prijateljico v Pariz. Ne štejem več, koliko krat sem bila v tem mestu. Je nekaj v njem, kar me neizmerno privlači. Zgolj brezciljni sprehod po ulicah me navda z neko dobro voljo, naj bo poleti ali pozimi, spomladi ali jeseni. Doživela sem ga v vseh letnih časih.

Pravzaprav ugotavljam, da se dobro počutim povsod, kamor me zanese. Vedno vidim le pozitivne stvari in morda zato tako doživeto sprejemam vse, kar se mi zgodi.

Moje letošnji potovanji - Madeira (no ja, to je bilo bolj turistične sorte, sem taščo spremljala na enem izletu)

in Uzbekistan ter Turkmenistan - sta tudi bili omembe vredni. Sploh slednje, a o tem ste tisti, ki jih to zanima, itak brali v posebnem blogu.

Ne vem, kam me bo spet vodila pot.  Že kam, če ne drugam, pa za nosom. Magari le do mestnega parka, z mojim "canetom" Yorkom. Tudi to je lahko sila zanimiva pot.