NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 10.DEL

Izbral sem slikovito pot : iz Sarajeva proti Tuzli in nato do Bijeljine. Prvi del potovanja do Tuzle je prelepa in tukaj doživiš Bosno v vsej njeni slikovitosti in lepoti. Čez nešteto hribov in dolin se vije dokaj solidna cesta,obdjajo te gozdovi in vsake toliko majhna vas, taka, taprava kjer je obstal čas. Žal, mnogo od njih je še povsem razbitih in uničenih življenje se nekako ne vrne in vrne v te kraje. Okoli hiš pastorji pasejo v glavnem ovce ali nekaj krav, radovedno te opazujejo in pomahajo nazaj, če jih seveda pozdraviš. Nekje izmed tehzaselkov sva se ustavila in pri eni zmed hiš so nama takoj postregli z mekano in odličnim ovčjih sirom. Stekel je spontan pogovor in spet je prišla na površje njihova pregovorna ljubezen do Slovencev zanimivo pa je, da se o vojni nekako niso hoteli pogovarjati. Kot bi hoteli na vse skupaj čim prej pozabiti. "Bilo je i prošlo", so bile najbolj pogoste besede , jaz pa tudi nisem hotel riniti v to bolečo temo. Je pa v njih ostalo ogromno grenkobe predvsem zaradi tega, ker so jim največje zlo povzročili še včerjašnji sosedje skaterimi so desetletja živeli v prijateljstvu in miru.

OLOVO

Ob poti je nešteto tabel z opozorili, da je tukaj še vse polno min in je tako gibanje kaj dlje od ceste smrtno nevarno.

Po nekaj urah sva prišla do Tuzle, mesto je veliko,razvlečeno in pisano. Mešajo se vse mogoče kulture in vere, sredi mesta ob cesti sva videla naslelje Ciganov, spet naprej bolšji trg z vsemogočo ropotijo, tu so đamije pa katoliške in pravoslavne cerkve, skratka pravi kaos vseg. Tudi promet je kaotičen,prometni predpisi skoraj ne veljajo in videla sva kar tri karambole. Nekako se mi ni zdelo da bi se tukaj kaj dlje zadrževala zato sva odpeljala naorej proti Bijeljini zadnjem večjem mestu pred Srbijo. Tukaj se pokrajina že pričenja spreminjati v ravnico ,ob cesti je mnogo polj, širnih, skoraj nepreglednih. Zanimivo , bilo jih precej , na katerih je rastel tobak. V Bijelinjo sva prispela nekaj po dvanajsti uri torej v času kosila. Mesto je precej sodobno, mnogo je noih stavb in vsemogočih trgovin. Ustavila sva se v lepi restavraciji in naročila kavo ter pijačo. Tukaj sva pila najcenješo kavo na celem potovanju - odlična kava z mlekom je stala zgolj 60 centov. Lokal pa nobel tudi za naše razmere. Zraven lokala je stal polcijski avto v njem pa zdolgočaseno sedel policist. Žena ga je šla vprašat, kateri mejni prehod je najbližji, jaz pa se iz terase, kjer sva sedela ta prizor fotogtafiral. Policist se je vznemiril in ženo vprašal, če sem jaz njen mož. Potrdila mu je no in on je precej ostro dejal, da ne smem fotografirati. Jaz sem naredil hitro še eno fotko in potem pospravil fotoaparat. Kaj češ, policaji se nikjer ne marajo fotografirat.

Pot sva nadaljevala proti mejnemu prehodu Sremska Rača. Še na bosanski strani sva čakala skoraj pol ure čeprav je bilo pred nama samo ene deset vozil. Ugotovil sem, da pač uživajo v dejstvu , da imajo svojo mejo in ti pokažejo, kdo je tukaj glavni. Povsem drugače je bilo na srbski strani. Po le nekaj minutah sva prišala na vrsto in carinik naju je prijazno pozdravil, potnih listov ni niti pogledal , zaželel nama je srečno pot in prijetno bivanje v Srbiji ter naju spustil naprej. In bila sva v Srbiji, prijazno in gostoljubno naju je sprejela vojvodinska ravnica. Nepregledna in posejana s polji.

SREMSKA MITROVICA

VSE BLIŽJE CILJU

Vozila sva proti Sremski Mitrovici in kjer je bila ob cesti kakšna hiša je bil ob njej zagotovo tudi velikanski kup lubenic in dinj. Vse do Rume in Fruške Gore preko katere sva prišla po novi obvoznici in skozi predor na novi most Slobode v Novi Sad. Po ohoho letih sem bil torej spet v meni tako ljubem mestu, kjer sem nekoč preživel leto dni kot vojak. Ob pogledu na Petrovaradinsko tvrđavo, ki se je pela na moji desni in na Donavo pod menoj so se mi orosile oči , srce pa mi je preplavilo tisoč spominov in čustev.

NOVI SAD- MOST SLOBODE

PETROVARADIN IN DONAVA