Ko sem osvojila najvišjo slovensko goro

Anamarija!

V tvojih blogih najdem sebe,samo,da jaz nimam takega posluha za pisanje,kot ti.Imam podobno izkušnjo,le da sem jaz našega očaka osvojila lansko leto pri dobrih 50 letih.Že več let sem sanjala,da bi tudi jaz poizkusila,pa ni bilo prave družbe(beri volje).Potem sem pa sklenil"ŠLA BOŠ NA TRIGLAV" in sem šla s Slovenskimi novicami in še 99 drugimi sotrpinkami.Ko so me poklicali iz uredništva,da so me izžrebali sem mislila,da se mi bo kar zmešalo od veselja,čez pol ure me je zagrabila panika,vso noč nisem spala in se spraševala,če bom jaz to sposobna naredit pri mojih letih in mojih spoštovanih kilah.Naslednje jutro sem si rekla"ni umika"!Začela sem še bolj zavzeto trenirat pa Nanos,pa Porezen,Blegoš,Snežnik so padali kot za stavo.Na dan odhoda me je spet zvilo,po neprespani noči na Pokljuki,ko smo zagrizli v hrib sem si rekla"stara zdaj gre pa zares".Pri Vodnikovi koči sem bila še vedno kar optimistična,malo pod Planiko kriza,še sreča,da so bili z nami fantje iz GRS,takoj so videli kje je kritično,par besed pa smo spet sopihale navkreber.Ob 13 uri smo bili v koči Planika,po kratkem počitku in čaju pa naskok na vrh.Hodile smo v navezi po 10 z enim vodnikom sporedaj(ubogi reveži),ne mine dan,da se ne bi spomnila nanje,kaj vse morajo poslušat.ko vso to babjo drušćino šlepajo na vrh.Parkrat vmes me je še zagrabilo,da bi šla kar nazaj,en čas po kolenih pa po vseh štirih,še dobor,da je bila megla,da nisem videla nikamor.Ob štirih popoldan sem objela Aljaža in solze sreče so kar same tekle po licih,domov sem poslala sliko z vrha ne vem kdo je bil bolj srečen jaz ali moji doma.

1x je bilo za mene dosti,v hribe bom še hodila,če bo le zdravje dopuščalo tako visoko pa verjetno ne več.Sem pa ZMAGALA!!

Tako si lepo napisala, da sem dobila kurjo polt. Po 19 letih še nisem pozabila na to preizkušnjo, še dobro, da sem napisala včeraj...da bi vedela, da me je strah višine, ne bi nikoli šla na Triglav in tudi žal mi ne bi bilo, da sem, tako vsaj pravijo " Prava Slovenka". Po tistem podvigu sem izgubila vso voljo do hoje, sicer sem še po malem hodila, vendar vedno manj! Škoda!

Letos sem ponovno poskusila, morda se bom še podala v kak hrib, vendar tak izpod 2000 metrov, tak, ki ni prepaden.

Tisti, ki se bo podal v take gore naj bo previden, zelo previden, ker zadostuje trenutek, da ti zdrsne...

lp!

Moram rečt, da je zelo dobro napisana izkušnja!

Sama nisem pohodnik v gore, se pa sem in tja, ampak redko, tudi podam na kakšen pohodek za kakšno urico, dve.

Sem enkrat slišala besede ... nisi pravi Slovenec, če ne greš an goro. Hm, le zakaj ne, se vedno vprašam. Zato, da se lahko pohvalim, da sem bila gor, kaj pa doživela, mogoče podobno izkušnjo, kot mnogi, polno strahu in groze, pa tako ni važno.

No, imam vrtoglavice vsakič, ko sem na višini, pač višine se bojim. In glede na to, kar sem prebrala in slišala o samih poteh, ki vodijo na vrh, bom jaz kar ostala prava Slovenka in še naprej preizkušala možnosti in okuse v svetu kulinarike. Pa še naprej mogoče 1x ali 2x letno šla na kakšno pot po hribih, pohodniške čevlje in palice bo treba občasno peljat na zrak, haha.

Čestitam, da si uspela priti na goro in iz nje, naprej pa uživaj v lahkih turah, ob kakšnem lepem vremenu, za osvežilo pa spet kak Union :).

Anamarija1, zelo nazoren opis poti. In čestitke za zmago! Tisti, ki smo jo dali skozi, vemo, da v tvojem pisanju ni nobenega pretiravanja.

Danes je ne bi več zmogla, pri 20-tih letih sem pa še imela dovolj hribolazenja v nogah, dovolj poguma in merico trme, da se nisem ustavila že na Malem Triglavu.

To, da bi morala vsaka Slovenka in vsak Slovenec obvezno enkrat na Triglav je velikanska neumnost, v škodo ljudem in goram. Tisti, ki ne uživate v gorništvu, se raje ne pustite sprovocirati, uživati se da na toliko drugih primernejših načinov.

Anamarija, a ti sploh veš, da imaš talent za pripovedovanje? ;) Super je brati tvoje dogodivščine, res! Se priporočam še za kakšno :)

Hvala mamaf in ostalim

Tako so me prevzeli ti blogi, da že razmišljam kateri bo naslednji....uživam v pisanju, veš, da sem pozabila, da je potrebno tudi kdaj kuhati?

lp!

Hehe, saj v tej vročini je boljše kako hladno solatko pojesti kot pa se potiti za štedilnikom. Ti se kar prepusti pisanju, pa naj mož kuha :)))

Res lepo in realno napisano anamarija1, jaz pa vedno poslušam samo oh in sploh, kako je vse ok...da sem začela razmišljati tudi jaz, da pa bi lahko poskusila...No pa ne bom, bom raje osvajala tiste nižje hribe za rekreacijo in dobro kondicijo, zakaj bi prestajale vse te groze o katerih si pisala?!

Zagotovo doživetje je enkratno za take, ki niso vrtoglavi, ki jih ni strah višine in prepadov.

Opisala sem le moje občutke ob vzponu najvišje Slovenske gore, vsekakor ni bil pa moj namen prestrašiti in preprečiti pohod takim, ki si tega želite.

lp!

Saj nisi prestrašila, samo včasih sami sebe precenjujejmo, pa je mogoče prav, da izvemo iz prve roke, da ni glih mačji kašelj na Triglav prilest....

Tako prijetno napisana zgodba! Nimam izkušnje s strahom pred višino, sploh nisem vedela, da se je višine treba bati. Na domači češnji sem sedela čisto na zadnji najvišji veji, ki me je še zdržala, tam so bile najlepše. V bližnje hribe smo hodili vsi, razen mame, nič posebnega.

Ko smo dobili obiske iz Hrvaške ravnine, so fantje šli skupaj na Triglav. Oče je imel mladega obiskovalca privezanega na vrv. Imeli so slab dan, megla po vsej poti. Ko pa so bili na vrhu pri Aljaževem stolpu, so se megle razkadile. Kakšen razgled in pogled! Ubogi ravninski fant! Ob opisu Anamarije ga kar vidim in končno razumem. Še dogo po tem je pravil: Nikad više!

K sreči je bila tedaj meglica, ker bi sicer bila še danes gor " ledeni kip ob Aljaževem stolpu".

Dobro, da si prišla dol in tole zgodbo delila z nami. In kdaj te bo očak Triglav spet videl od blizu?

Vsak dan me vidi, če je seveda jasno, ni sicer tako od blizu vendar...

Tudi mi smo se odpravili proti Triglavu. Ampak jaz sem se ustavila pri Planiki.Sem rekla,da bom šla drugi dan do vrha. In ko tako sedim pri domu in gledam vrh Triglava,vidim kako ljudje stojijo po 15 minut na tistem grebenu.Pa pravim možu,če je kaj narobe,če je kdo dol padu.Ampak ni bilo to,ful je bla gužva in dejansko se res niso mogli nikamo prestavit,ker eni so šli dol,drugi gor. In sem sklenila,da se moja pot na Planiki konča. Meni je blo to super doživetje,bila je super družba,res smo se fajn imeli.Vreme nam e blo naklonjeno.Sem pa velik strah doživela,ko sem šla po drugi poti dol.To so Komarče.Sam prepad.In sem si rekla,če si pršla gor,bo treba tut dol.Zbrala pogum in pridrsala po riti v dolino.Takrat sem bila pa jaz tiho,še nikoli tako dolgo :).

Sama sem šla na Triglav leta 1987, pri starosti 20 let. A če bi prej vedela, da bomo isti dan šli že nazaj, ne vem, će bi se odločila. Pa mi ni žal. Verjetno drugače ne bi nikoli šla. Kajti duhovnik (bilo je neko srečanje duhovnikov na Kredarici) mi prej tega ni povedal. Niti 9 letnemu fantu, ki je tudi šel zraven. Tako smo krenili nekako ob 4.uri zjutraj z Rudnega polja proti Triglavu. In zame, ki prej nisem bila ne vem kako vneta pohodnica, je bil to izjemen podvig, najbolj pa mi bodo v spominu ostali krvavi žulji, ki sem jih imela ob povratku. Vsem svetujem, da če se že odločite iti na naš najvišji vrh, ne osvajajte ga zgolj v enem dnevu in prespite v kateri od koč. Ali pa ne pojdite v družbi duhovnika, ki ima že takoj naslednji dan mašo. Lep pozdrav vsem.