NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 8.DEL

Kmalu sva prispela v Konjic in brez ustavljanja nadaljevala proti Sarajevu. Pred mano je vozil domačin in žgala sva veselo čez bosanske hribe in doline. Naekrat zagledam nekoliko pre menoj policijsko patruljo. Avtomatično sem zmanjšal hitrost , Bosanec je oddrvel naprej meni pa je policist pokazal, da naj ustavim. Zapeljal sem s ceste in čakal kaj bo. Prišel je do mene , odprl sem šipo in začel se je dialog, pravzaprav njegvo monolog, jaz nisem bil preveč gostobeseden. "Dobar dan, kako ste ?", je bilo prvo, kar me je vprašal. Začudil me je njegov prijazni ton, kaj takega pri nas ne doživiš. Odvrnil sem, da sem v bistvu bil do sedaj dobro, kako bo pa po najinem srečanju pa je odvisno od njega. Nasmehnil se je: " Odakle idete ako smem pitati?" je nadaljeval v istem tonu. Povedal sem od kje in da se nama mudi v Sarajevo, ker se bojim nevihte. "Pa vidim, da žurite, malo previše. Pali ste na radarsku kontrolu in sad bi vas molio, da idete samnom do kola in da se sami uvjerite, da ste vozili 78 a ograničenje je 50.". No pa smo tam, sem si mislil in šel z njim. V aavtu je sedel že njegov kolega in pisal kazni, kaj pa drugega moj policist pa mi je,ko mi je pokazal radar dejal: "Žao mi je, a moram vam napisati kaznu. Jednu manju pošto znam, da niste namerno učinil prekršaj, 50 KM . Vratičete se do Konjica na poštu i tamo čete to uplatiti onda se vratiti i dati mi potvrdu. Jel če vam biti to teško?" je bil še kar naprej nadvse prijazen. Ne bo , sem mu odvrnil samo zgudil dobro uro ampak kaj hočemo, če sem ga polomil, bom moral pač to plačati, sem bil spokorniški. Takrat pa se je oglasil njegov kolega in me vprašal: " Što se po zanimanju gospodine ?" . Povedal sem mu on pa se je obrnil k mojemu policistu in mu rekel: " Pa daj, nemoj ga zezati, opomeni ga i neka ide dalje ." In glej čudo, tako se je zgodilo. Zabičal mi je, da ne smem tako hitro voziti po Bosni in sploh in mi zažežel še srečno pot. Žena ni mogla verjeti, da je kaj takega možno jaz pa se se samo nasmihal v brk saj me je moj poklic očitno spravil iz godlje, kar se sicer ne dogaja pogosto.

 TOČE NI BILO, BI BILA PA KMALU KAZEN

V Sarajevo sva prispela ne da bo naju dobila nevihta in zapeljala pred Pension, kjer naj bi naju čakala soba. Ima nove lastnika, dva mlajša zakonca, Muslimana in čudovita človeka. No, soba naju je čakala je bila pa pred hišo gneča, vse zaparkirano in komaj sem zbasal avto posem zrvaven pod eno vrbo, kar se je kasneje izjazalo za dobro potezo. Sobe so lepe z klimo, TV , kopalnico in sploh vsem komfortom, pogled skozi okno je na reko Miljacko in stari del mesta . Zarven je Vječnica ,ki jo še vedno niso obnovili in so tako sledovi barbarskega obstreljevanja še vedno zelo vidni. To je tudi začetek Baščaršije skratka, lokacija , da boljše ne bi mogel najti.

PROTI CILJU IN POSTELJI 

 STARA VJEČNICA - POMNIK BARBARSTVA 21.STOLETJA

 V BISTVU SEM HOTU FOTKAT AVTO PA MI JE KAMERO POTEGNILO V LEVO

Malo sva se osvežila in se podala na potep po Baščaršiji ,veliko je tega, kar vedno obiščeva in poskusiti je treba kar nekaj njihovih specialitet.  Žena bureke in slaščice, jaz čevape , no prvič sem jih naročil samo pet, buil sem še sit od jagnetine iz Jablanice. Ta dan je bil zaključek Filmskega festivala in v mestu sta bila Angelina in Brad, kljub temu, da sem ju pozorno in dolgo iskal jih nisem srečal. Sem pa zato srečal enega znanca iz mojega mesta pa sem se potuhnil. Ni me opazil jaz pa sem naredil eno paparaco fotko ter mu jo bom ob priliki pokazal.

Utrujena od poti in pohajkovanja sva zvečer okrog 11 ure šla spat vendar sva pozabila, da je Sarajevo mesto ki nikoli ne spi tako da je trajalo kar nekaj časa, da sva se navadila na hrup predvsem tramvajev, ki so ravno nekaj metrov od nas obračali nazaj proti centru in je vse skupaj grozno cvililo in škripalo. Ampak tudi to je dajalo vsemu skupaj svoj čar in zaspala sva trdno tako da nisva slišala muezina, ki je tam okrog pete ure začel svojo zateglo petje vabilo vernikov k maši.