NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 7.del

Jutranja vožnja je bila prijetna in po slikoviti pokrajini sva v dobri uri prispela v Korčulo. Sprva sva imela namen,da se tu ustaviva pri enih prijateljih, ki so tudi dopustovali v Lumbardi vendar sva se premislila, saj naju je vleklo naprej. Pred trajektno luko v Korčuli je bila kolona, vse je stalo. No kmalu smos e začeli premikati in videl sem, da je to kolona za trajekt v Orebič na Pelješcu zato sem mojo boljšo polovico poslal po karte. Odšibala je, jaz pa sem se premikal proti trajektu. Na blagajni pa je ena dama plačevala s kartico, Slovenka, kaj pa drugega ki ni hotela potegnili. Bil sem že skoraj na vrsti za vrkcavanje , žene pa od nikoder. No in nekaj hipov zatem sem bil že prvi na rampi, mornar pravi, karto, jaz nazaj, nimam še, a jo bom imel vsak hip , on pravi ja potem pa ven iz vrste in počakati v tem pa že vidim ženo kako šiba proti meni in to povem mornarju. Spustil me je naprej hip zatem pa je bila ob njem že žena in mu dala karte. Tako sva takoj odplula v Orebič od tam pa po prekransem Pelješcu proti Stonu. Bila je zgodnja ura ,ko sva prispela okrog osme je bilo a kljub temu sem se ustavil v znani restavraciji, da popijeva kavo. Ženi so se zahotele školjke,ki so tam najboljše daleč naokoli vendar sem imel pomislek glede zgodnje ure. Simpatično natakario sem vprašal, če bi bilo hudo noro, da naročim školjke ob tej zgodnji uri pa se je samo nasmejala in odvrnila: " Bilo je i ludijih stvari kod nas,verujte mi !". Tako sva seveda krepko zajtrkovala in kot vedno, školjke so bile izvrstne.

ZAJTRK V STONU, SPET SEM PREPOZNO FOTKAL, SVA SKORAJ ŽE POJEDLA

Iz Stona sva nato nadaljevala do Metkoviča, preko Nauma, kjer je bila na meji nepopisna kolona, sva čakala skoraj celo uro enako gužva pa je bila v Metkoviču na meji z Bosno. Nerazumno čakanje je bilo mučno še bolj nerazumno pa mi je bilo, ko sav prišla na vrsto- noben policaj ali carinik naju ni niti povohal,niti pogledal dokumentov, samo znaveličano so zamahnili z roko, češ, pojdita naprej. Prej pa tako čakanje.

V BOSNO TE NE SPUSTIJO KAR TAKO, ČAKANJE NA MEJI

TA DVA STA OPAZOVALA NAŠE ČAKANJE IN SE ZABAVALA, JASNO- FACI

Tam okrog Čapljine sva kupila sveže breskve po 2 bosanke KM sva plačala za kilo, bile so sladke, sveže in sočne. Dolina Neretve ima pač sadja v izobilju in škoda bi bilo, da se ga ne proba. Vožnja je nato brez posebnosti potekala do Jablanice, kjer se po vseh predpisih in priporočilih človek mora ustaviti na jagnetini,ki je najboljša v celi Bosni. Imam pa iz leta v leto isto težavo. Nikoli se ne ustavim v tisti restavraciji, ki velja za najboljšo, imenuje se Zdrava voda ampak jo vedno zgrešim. No tudi letos se mi je zgodilo enako in ustavil sem pre Lovskim domom, imel sem pač občutek da gre za pravo restavracijo, peklo se je ogromno jancev,avtomobilov je bilo nebroj kar je vse pričalo, da se tukaj dobro je. Šele ko sva po kosilu nadaljevala pot sem ugotovil, da je ta nesrečna Zdava voda še nekoliko naprej in je v bistvu zadnja v nizu vseh restavracij v smeri proti Sarajevu.

 JAGNJETINA IN SARAJEVSKO PIVO

Sita in dobre volje sva nadaljevala pot proti Sarajevu, na nebu pa se je priprvaljala nevihta, bilo je vse bolj črno.