Moj drugi dom

Le dobra ura nas loči od raja. Izgleda kot, da smo na drugem koncu sveta.  Želja, obujanje spominov najine mladosti, čisti hribovski zrak, šumenje bistre hči planin nas je ponovno pripeljalo v kraj najinih sanj.

Iz mansarde je pogled na prekrasne vrhove, nasproti je zvonik, ki se je letos odločil, da nas bo pustil spati.

Po treh dneh dežja je danes končno posijalo sonce. Moja dva se že potepata, jaz pa sanjam z odprtimi očmi in občudujem kar nam je narava podarila.

Naveličani gostilniške hrane se odpravimo v Lepeno. Med potjo nas Lepenjica privabi k svoji popolni lepoti.

Oooooo, kako je lepo. Nemudoma grem po aparat, da slikam premični most "Indiane Jones". Glej zlomka, na mostu vidim Harrisna Forda z boljšo polovico...

Sonček nas ne misli zapustiti, zato se odpravimo na Mangartsko sedlo. Dolga, dolga je po do tja, če bi hodili...

Evo, koča pred mano in jasen Mangart, ki z njegovo veličastnostjo nam izreče dobrodošlico.

Ovce in koze se pasejo, ena luštkana se mi približa kot, da hoče nekaj od mene...uganite kaj? Tobak, seveda. Naenkrat se naredi vrsta vse do doline...

Iz planine Kuk do planine Razor: Rekordni tek

Dobra urica položne sprehajalne poti nas vodi s kravjo spremljavo, na čudovito pravljično planino.

Med potjo me zagrabi panika, ker se ena zaljubi vame...morda pa sem jo le spominjala na kako sorodstvo...

Da se krave znebim, pričnem teči. Ne bom povedala v kakšnem času sem prispela do cilja.

Dopust se ni mogel bolje končati z obiskom najinih prijateljev.