NA JUŽNEM OTOKU IN BALKANU 4.del

Zanimivo, čeprav sva na dopustu se zbujava relativno zgodaj. Res da zaradi miru, ki je okoli naju, razen Islandcev seveda, greva spat tam okrog 11 ure zvečer je očitno spanja kmalu dovolj. Tako sem se zburil že pre sedmo uro, svež, spočit  in pripravljen na akcijo. Letos sem si sveto zadal, da bom dan začel z jutranjim tekom, tako za zdravje in kondicijo ampak sem spet podlegel moji lenobi že takoj prvo jutro in sem raje še nekoliko lenaril v postelji. Da sem buden je kmalu začutila tudi moja žena in po jutranji toaleti sva se že veselo peljala v selo, na zajtrk. Tudi to je del vsakoletnega obreda, zajtrk pri Eniu , brez tega dan ne bi bil dan.

Vsako jutro ima namreč sveže pečen štrudelj, ki mu ga dostavlja lastnik trgovinice zraven njegovega Mamila, Ivica, čudovit človek. Njegova trgovina je prava "svaštarnica" v njej dobiš vse- od zelenjave, olivnega olja, vina, rakije, pa vse do šivanke. Ima tudi nekaj tehničnih artiklov, npr. cev za tuš, pa varovalke, žarnice....kup spominkov , skratka ni da ni. Njegova žena vstane vsak dan ob štirih zjutraj in speče nekaj pekačev svežega jabolčnega štrudlja, legendarnega za Lastovo . Enio sicer pravi, da je dober zato, ker je od sosedovih jabolk, Ivica pa se samo skrivostno nasmiha. Kakor koli ,res je božansko dober in moja žena ga obožuje. Jaz se mu sicer odpovem, tako zaradi kil, pa se mi vedno znova strašno lušta. Zgleda pa nekako takole:

ZAJTRK V MAMILU

Mamilo je več kot le kafič. Tukaj se zbirajo tudi domačini, imajo svojo stalno mizo, najboljšo, seveda. V kotu, na preglednem delu, tako da vidiš od tam vso glavno ulico, nad njo je velik ventilator,ki prijetno meša zrak in lepo hladi vse pod njem. Tukaj se predebatirajo vse dnevne teme: od politike, gospodarstva, otoške novice, ženske, to je nek mini info center. Za vse skrbi Enio, ki z svojimi duhovitostmi popopra vse skupaj in tukaj ni nikoli dolg čas. Malo naprej so še eni trije kafiči vendar bog ne daj, da bi kdaj stopil v katerega od njih. Sva to enkrat pred leti z ženo storila pa je bil Enio užaljen ko vrag. Kaj sem narobe naredil, kaj ni tukaj dobro, da sta šla tja, naju je previdno zaslišal. Tako date napake potem nisva več naredila. Imam navado, da prvo jutro, ko sva na zajtrku plačam rundo za stalno omizje domačinov. Pa so me enkrat vprašali, zakaj. Odvrnil sem jim , da zato, ker upam, da bo ta miza morda eno jutro prazna in se bova lahko midva vsedla tja. Pa so se zarežali in rekli, ni šans, razen če prideš ob petih zjutraj. Mi to pozicijo zasedemo že ob šestih ! No pol se pa pejt. Seveda se mi potem za to rundo skušajo odolžiti na vse možne načine vendar moj namen ni to. Hočem da vidijo, da smo tudi Slovenci odprtega srca in denarnice in da nismo tako stisnjeni kot menijo nekateri. No pa saj smo Slovenci itak najštevilčnejši gostje na Lastovem, tako da to vedo. Jutro in dans e tako začne nadvse prijetno in zabavno. Po zajtrku grem kupit nekaj dnevnih časopisov na pošto. Sicer niso današnji, so od včeraj a vendarle zanimivi, pa tudi na tekočem moram biti z novicami, tako sem navajen.

Na koncu ulice sem videl mojega ribiča Franeta, ki je imel odprt kombi, kar pomeni, da ima ribe. Šla sva do njega in imel je čudovite trupce, ribe podobne palamidam in jasno da sem takoj vzelo eno trikilsko. Cena za kg je bila 20 HKN, mesa pa seveda ko toče in žena je samo zavzdihnila, češ, se je že začelo.

TRIKILSKI TRUPAC

Srečen, da sem preskrbel ribo za danes, sem predlagal odhod domov, na Pasadur. Tam sem seveda prvo šel k gazdi Josipu in mu pokazal ribo ter mu domišljavo dejal, da mu jo malo odpstopil, če jo želijo. Nasmejal se mi je in dejal, da sem neverjeten, ribe pa da ne potrebujejo, ker bodo danes jedli kokoš. Groza, na morju pa kokoš sem si mislil, rekel pa zaradi dobrih odnosov nisem nič.

Žena se je šla namakt jaz pa sem počasi pripravljal kosilo, bilo je enkratno. Glava je šla v juho, fete pa sem frigal v picapenu.

FRIGAN TRUPAC