NA JUŽNEM OTOKU IN BALAKNU 3.del

Prva vožnja  v vas Lastovo, nekateri ji sicer pravijo mesto vendar domačini striktno uporabljajo selo pa potem tudi jaz to počnem, je vedno najlepša. Prelepa narava vsepovsod, skozi polje, pa rahel gozdiček v hrib in ko prideš na vrh se ti oko orosi od pogleda- preko širne sinjine do Korčule in če je jasno vse do Biokova seže pogled. Prelepo. Vožnja je udobna saj so pred dvema letoma povsem obnovili cesto. raje ne govoril kako je bilo tisto leto, ko smo se vozili po gradbišču, bilo je polno ostrega kamenja, prahu in ne vem še česa, vsake toliko je kdo presekal gumo....groza. Zdaj pa je to res lepa, široka in sodobna cesta. Od Pasadruja do Lastova je 15 km tako da se potem skozi ves dopust kar nabere in naredim vsako leto tam okrog 500 km po otoku.

Seveda sva se najprej ustavila v kafiču Mamilo pri lastniku Eniu. To je en čudovit človek, inteligenten, pronicljiv, poln šal in štosov in srčno dober. Čeprav se z njim zlahka skregaš, dokler ga ne poznaš a potem si bivanja na Lastovu brez njega ni za zamislit. Spet pozdravi, objemi , poljubi in veselje nad snidenjem. Po običaju se prvi dan pri njem ne plačuje, časti kuča, kot pravi in ni govora, da bi mu uštulil kak denar. Hišo kjer živi ima le nekaj metrov stran no in kmalu je izginil za nekaj minut in se vrnil z veliko vrečko v kateri je bil svež paradižnik, kumarice in bučke. Evo, da bosta imela za začetek, je rekel in seveda spet ni hotel nič slišati o kakem plačilu. No in tako spet letos nisva niti enkrat kupila zelenjave in paradižnika, vseskozi so naju zalagali prijazni domačini, ki so kar tekmovali, kdo nama bo dal več in boljše. Nekaj kil sva ga tako pripeljala še s seboj in havlabogu da sva ga, na našem vrtu je šel ves k vragu in sva ga enostavno morala populiti in vreči stran.

PRIJATELJ ENIO Z NAJMLAJŠO HČERKICO

Šla sva še po nakupih v trgovino po špezo. Imam navado, da sve kar rabiva, kupva tam dol. Nikoli ne vlačiva ničesar s seboj, niti soli ali kaj podobnega. Mi je strašno zanimivo kupovati njihove proizvode,vedno znova imam občutek, da so nekoliko drugačni in da imajo drugačen okus. Sej v bistvu vem, da temu ni tako pa vendarle. Skočila sva še v Zaklopatico k prijatelju Gustu, ki je eden izmed tistih ki skrbi za sveže ribe in tudi ta je že vedel, da sva prispela. Ne moreš verjet.

ODKUPNA STANICA KOD GUSTA

spet sem se počutil,ko da sem doma in nezimerno lepo mi je bilo. Nekoliko utrujena od poti sva šla malo bolj zgodaj spat vendar to ni bilo najboljše. Ponavadi je v hiši mir no letos pa so nad nama bivali štirje mlajši, dva para in ti so začeli živeti v bistvu šele okrog polnoči. In ker so neki čudni stropi skozi katere se vse sliši sva se jasno prebudila iz prvega sna. Nad nama se je odvijala prava bitka, saj tak občutek sem imel, topotali so podirali omare ,vsak tako je bilo slišati,se režali in glasno govorili. Jasno, kaj pa naj bi drugega. No nama v tistem trenutku ni bilo najbolj po volji pa kaj češ, ne moreš se že prvi dan usajati. Je bil pa zanimiv jezik ,ki so ga govorili, razumel nisem niti besedice zato je moja draga ugotovila , da so najbrž Islandci. Od kje je to potegnila ne vem ampak v tisti fazi sem ji celo verjel. Kljub ropotu in šundru sva končno zaspala ko ubita.