KANTA

Plastična posoda, lepa, zelena, v njej napeta vrečka, tista, ki ima trakec za povlečt... Kaj je to? Seveda, saj ni neka znanost, saj ni dosti za razmišljat, to je - po domače povedano - KANTA ZA SMETI!

Premišljujem, kdaj so se pojavile plastične vrečke za smeti? Pred leti smo kanto nosili in smeti odvrgli v kontejner, vsakokrat sem kanto pridno oprala in vanj položila polo časopisa... Potem je ena majhna deklica (hči od nečakinje) z iskrenostjo otroka pripomnila: »Mi doma v kanti nimamo papilja, ampak imamo vlecko!« In glej ga vraga, od te pripombe 3-letne dekline, sem začela uporabljat navadno vrečko. Ko so se na tržišču pojavile namenske vrečke za smeti potem pa te.

V to lepo vrečko smo metali vse... pridni smo bili, ko smo se pred leti navadili plastenke stiskat. Eni smo z roko skup stisnili, drugi so bili »frajerji« in so plastenko dali na tla in bufff, z nogo zmečkali to izmišljotino od plastenke. Tudi embalažo od mleka smo stiskali... zamaške metali zraven. Potem se je nekdo našel in rekel otrokom v vrtcu, da naj doma starši, babice in dedki zbirajo zamaške, ker bodo pomagali kupit invalidski voziček za enega fanta. Seveda, kar rečejo vnučki, to je itak »zakon« in glej ga zlomka, pri meni se je našla posodica, v katero pridno mečem vse zamaške. Leta nazaj so se pojavili kontejnerji za »PAPIR« in «STEKLO«. Spet smo začeli pridno vanj nositi časopisni papir, kartone, v drugi kontejner pa steklenice.

Minevale so jeseni in na parkirišču so se pojavili kontejnerji z rumenim, modrim in belim pokrovom. Spet zmeda, spet učenje – kaj, kam? Ni neka znanost, spet pridno ločujemo. Seveda, videvam nekatere sosede, eni še vedno nosijo polno kanto in odvržejo vsebino v kontejner..., drugi spet polne vrečke... Počakaj malo! Ne da mi vrag miru, premišljujem – čemu se jaz trudim? Jaz – ja, ona – ja, oni tretji pa ne. Kdo bo rešil zemljo od smeti!
Danes se na dvorišču nahajajo trije kontejnerji z barvnimi pokrovi, na drugi strani trije stari, črni, kontejnerji in en manjši, rjav, na kateremu piše »biološki odpadki«. Spet zmeda, spet učenje – kaj, kam? V stanovanju mrzlično iščem prostor za dodatne kante... Eno – za »biološki odpadek« dodam obstoječi kanti, ki caruje na istem prostoru več kot 35-let. (Mislim na prostor, kanta ni toliko stara.) Kam s kanto za steklo? Kam s kanto za papir? Ne, niti slučajno! Da komu ne pade na misel, da mi predlaga, da dam kanto na balkon. Ne! Na račun mojega balkona že ne bom reševala svet od smetnjakov.

Nosim smeti... v eni roki kanta z odpadki hrane, vrečka s t.i. embalažo, dve steklenici nataknem kar na prst, v drugi roki vrečka s papirjem... Kam s ključi od stanovanja? Ker nimam žepa, zataknem jih kar v notranjost modrca (hvala bogu je dosti velik, je še prostora za ključe). Tako natovorjena pridno grem na dvorišče – v en kontejner vržem vrečko, v drug kontejner ponovim vajo z drugo vrečko, 30 metrov stran spet en kontejner, pa drug kontejner.... Aha pa še rjava kanta »biološki odpadek«. Bljekkk, kako je to nagravžno! S konico prsta dvignem pokrov (ker nima stopalke, da bi ga dvignila z nogo), ven se zaleti milion muh, zasmrdiii tako, da glavo obrnem stran. Seveda, iz mojih lepih ust nekontrolirano zleti malo morje psovk. Preklet svet, prekleta industrija, prekleta packarija, sedaj pa jaz moram reševat zemljo. (Saj vseh psovk ne smem napisat, ker so tako grde, kot tista rjava kanta). Vračam se v stanovanje, še vedno kolnem »kot kočijaž«, otipavam se po joških ali so ključi še vedno na istem mestu, da jih slučajno nisem vrgla v katerega od kontejnerjev...

V kopalnici umivam roke, umivam, milim, umivam še in še... premišljujem o tisti grdi, umazani, nagravžni rjavi kanti za »biološke odpadke«. Kdo bo rešil zemljo od smeti, če ne jaz!