Kako smo nekdaj počitnikovali

Ko danes poslušam staro in mlado, ki se pogovarjajo o počitnikovanju na Hrvaški obali ali poletih v Grčijo, Turčijo ali Tunis in še marsikam drugam, se nehote spomnim svojega počitnikovanja, ko sem bil še otrok.

Moj oče in mati nista bila reveža, bila sta učitelja, kljub temu pa so bile takratne počitnice povsem drugačne od današnjih. Ko je učitelj vprašal razred, kdo gre na počitnice, so samo trije ali štirje dvignili roko. Med njimi tudi jaz. Ko pa je vprašal, kdo je že bil na morju, je dvignil roko le en učenec in pojasnil, da ima v Sušaku strica, ki ga je vzel k sebi.

Moja družina je hodila na počitnice v planine, največkrat na Uskovnico, včasih pa tudi drugam, npr. v Luže ali Gorjuše. Opremo smo si naložili v nahrbtnike in se podali z lojtrskim vozom na Pokljuko, od tam pa peš na Uskovnico. Pot je bila dolga, hodili smo več kot dve uri, preden smo dosegli kočo. Nekoč sva s sestro Alenko zašla, ker sva bila zadnja v vrsti in sva krenila po napačni poti naprej. Hodila sva dve uri in tedaj nama je bilo jasno, da sva na napačni poti. Sedla sva na hlod ob poti in čakala pomoč. Čez kako uro je prišel starejši brat Smiljan in povedal, da so ga poslali naju iskat. Pošteno naju je ozmerjal in ukazal, da ne smeva zapuščati kolone, v kateri sta bila starša, brat, bratranec in tri sestre, včasih pa se nam je pridružila služkinja Marjanca.

Na Uskovnici smo se namestili v planšarijo, h kateri je sodila hiška s kuhinjo in sobico, za njo pa je bil hlev s senikom »v nadstropju«. Starši, mlajša sestrica in jaz smo se natlačili v sobo, drugi pa so se namestili v seniku, kjer so se zvečer zavili v odejo in zarili v seno. Na planšariji ni bilo elektrike, vodo smo dvigovali s čebrom iz vodnjaka z deževnico. Zvečer smo prižgali petrolejke, tako da nismo bili v čisti temi. Šibka svetloba je risala sence po stenah, kar se mi je zdelo strašljivo in zelo skrivnostno. Pozno popoldne so se vrnile tri krave iz paše. Odprli smo jim zunanja vrata, nakar so odšle v hlev in prežvekovale. Ni mi šlo v glavo, kaj jedo, ne da bi grizle travo. Brat mi je pojasnil, da jedo svoje pljunke. Ker so bile še junice, jih nismo molzli. Jaz sem poskušal, a me je brcnila, da sem zletel v govno. 

Najbolj nenavadno pa je bilo kuhanje.  Namesto štedilnika smo imeli kak meter visoko zidano ognjišče. Brat je nabral dračje, oče pa zakuril ogenj. Mati je položila na žerjavico lonec z vodo, v kateri je kuhala ali pa smo se v njej umivali. Jedi so bile enostavne, največkrat enolončnice z zeljem, fižolom, ješprenom in krompirjem. Tega smo pekli tudi v žerjavici. Gomolje smo zakopali vanjo in ko so postali črni, smo vedeli, da je pečen. Nekoč nam je planšar prinesel iz Bohinja koruzne storže, ki smo jih spekli zraven krompirja. Če pa je bilo prehladno, smo segreli opeko, jo zavili in položili pod odejo. Na Uskovnici je raslo veliko rdečih gozdnih jagod, borovnic in brusnic. Mi smo jih nabirali in včasih prodali turistom. Oče in  brat pa sta nabirala  jurčke in lisičke. Brusnice smo nesli domov, kjer je mati naredila brusnično marmelado in jo dodajala pečenkam.  Vsak večer je šla sestra Ančica v neko oddaljeno planšarijo po mleko. Enkrat smo kupili tudi sir. Zjutraj je mati skuhala žgance ali polento, ki smo ju pojedli z mlekom. 

Kuhinja je bila črna, kar pomeni, da so bile stene prevlečene z dimnim katranom. Ker ni bilo dimnika, smo pustili vrata odprta, da je veter prezračil prostor. Ko je mati kuhala, se je dušila v dimu in silovito kašljala. Kuhala je surov fižol, kar je trajalo dolge ure, in ga nakuhala za ves teden.  Jedli smo pri grobi leseni mizi pred vrati. Največkrat smo jedli iz ene sklede in otroci smo pohiteli, da jo kdo od nas ne poje prej. 

Na stranišče smo hodili kar za grm: ženske so imele svojega in moški svojega. Kasneje je planšar naredil stranišče  na  štrbunk in potem smo samo še štrbunkali. To stranišče pa je smrdelo.

Kljub tem mizernim pogojem smo bili veseli in zadovoljni. Morda so bile to celo moje najlepše počitnice.  Ure in ure smo se podili po travniku, nabirali in sušili arniko za čaj, včasih pa kislico za špinačo. Ko smo zapustili planino, nam je bilo žal.

Takrat na Uskovnici še ni bilo veliko počitnikarjev. Včasih je šel mimo kak planinec in nadaljeval pot na Tosec, Viševnik ali Triglav. Tudi moja družina je šla na Triglav, a ker sva bila premajhna, so mene in sestro pustili pri materi na Uskovnici. Glasno sva protestirala, a ni pomagalo.

»Ko bosta večja, bosta še velikokrat šla na Triglav,« naju je podučil oče. Obljubil je, da naju bo vzel na Viševnik, a ni držal besede.

Sestrica je čez nekaj let umrla, jaz pa sem šel enajstkrat na Triglav.

Pred nekaj leti sem šel ponovno na Uskovnico. Na njej je bilo polno dobro zidanih hiš (vikendov), med njimi pa so bile ceste, kamor si prišel z avtom. Po dolgem iskanju sem našel našo planšarijo. Toda bila je preurejena in s prizidkom, na podstrešju pa je bila soba za turiste. Hiša je imela elektriko in vodovod. Planšar je bil isti, le mnogo starejši. Ni se nas spomnil, a nas je bil vesel. Meni in ženi je razlagal: »Vsako leto imam turiste, izdelujem sir, kisam mleko in to prodajam po hišah. Kar dobro živim in ničesar mi ne manjka.«

Tako je segla civilizacija tudi na Uskovnico in bilo mi je žal.