Na južnem otoku in Balkanu 1.del

Medtem, ko sem bil na dopustu se je na Kulinariki zgodlo precej novosti. Med njimi imamo sedaj blog, kar je dobro, slabše je, da se bolj malo piše,kot vidim. A prepričan sem, da se bodo pisci sčasoma opogumili in čim več pisali. Saj v bistvu je vedno največji problem, ko začnem razmišljati o čem pisati. Vsak bi rad bil izviren, zanimiv, poučen, duhovit...a obenem se boji, kako bodo njegovo pisarijo sprejli ostali. To skrb je treba ovreči, saj je vsak od nas izviren sam po sebi in vsi radi preberemo kaj od drugega. Velik porblem je slovenščina. Slabi smo v tem našem ljubem materinem jeziku, slabi. Sem pred kratkim reševal en test na netu o pravilni rabi slovničnih pravil pa se nisem najbolje odrezal. Premagala me je moja žena in to kljub temu, da je ona podjetnica jaz pa si s pisanjem dobesedno služim vsakdanji kruh. Me je bilo kar malo sram ampak z leti se človek povsem razšlampa sploh, ker je danes vse omejeno na comp in takega pravega pisanja na papir skoraj ni več. Ampak blog ni izpitna komisija in je vsebina nad slovničnimi pravili čeprav se bom tudi z njimi trudil po najboljših močeh.

Toliko za uvod.

Blog sem začel pisati zaradi številnih želja kulinarčnih kolegov in kolegic in sem bil tako enostavno potisnejm v kot. Tokrat bom pisal o mojih poletnih utrinkih z dopusta in potepanja po Jugi, skušal bom pisati samo o res zanimiv temah in seveda o tem, kako sem užival v stoterih kulinaričnih užitkih, ki sem jih bogato koristih vse te dni.

Židje pravijo, da se noben resen posel ne sme začeti na petek zato za danes končujem. Skušal se bom disciplinirati in vsak naslednji dan pisati poletno zgodbo naprej zato se jutri beremo dalje. 

6.avgust 2011

No pa začnimo. Da pojasnim, moj južni otok je Lastovo. Vanj sva se z ženo zaljubila pre mnooooogimi leti in tja hodila še,ko sva bila sama . No potem sta prišla otroka in nekaj let smo hodili bolj blizu v Istro in podobno,bila je tudi vojna in na Lastovo smo se začeli vračati nekje okrog leta 2000. Potem sta otroka nekga leta rekla , da ne gresta več z nama na dopuist, ker bi se jima priajatelji režali in tako sva začela tja dol hoditi spet sama. OK, prvič je bilo nekoliko čudno, sem grozno pogrešal oba . Po naravi sem tak, da rad srečo, lepoto in vse lepo delim z čim več ljudmi in to mi je naekrat manjkalo. Ampak, ker se z ženo vsa leta kar sva skupaj odlično razumeva sva te prve težave hitro prebrodila in neskončno uživala v tem, da sva sama.

Ustvarila sva si povsem svoj dopustniški ritem: zjutraj kava in jabolčni štrudel v kafiču Mamilo,ki je sicer 15 km o najinega app ampak je tako dober, da se splača.No, štrudel uživa predvsem žena, jaz nisem tako sladkosned pa večno se borim s kilami in se ga odpovem. Po tem prijetnem zajtrku greva po nakupih: svež kruh,pa kaka špecerija in pogledat, če kak ribič ponuja kaj iz jutranjega ulova. Ponavadi je to bolj slabo in takrat je potrebno vzeti v roke gsm in poklicati enega, pa drugega in če je treba tudi tretjega ribiča. Ponavadi je dovolj že en klic in evo ti sveže ribe, ujete pred nekaj urami. Izbire kolikor hočeš, cene pa v primerjavi z našimi smešne. Ugor in murena npr- 20 kun, škarpena 60, kantari po 50, sardele 15 ,....jastog po 180 kun. Pravi raj kar pa je včasih zame usodno saj nabavim preveč, ne za dva, za deset ljudi in potem sem jasno kregan.

Po nakupih se ustaviva še v drugem kafiču v Ubliju in tam spijeva še eno kavo ter z domačini predebatirava dnevne novice. Nemalokrat se srečava s kakimi slovenskimi navtiki pa kakšno rečemo, kaj vprašajo , jaz jim svetujem, jih kam peljem in tako naprej. No potem greva domov in imava malico, maredno potem pa sledi dopoldansko kopanje. Jaz manj , ker grem kuhat kosilo, žena pa ima več časa. Plažo imava kar pod hiši , vse je pri roki.

Po kosilu še pomijem, sledi krajši počitek, branje dnevnih časopisov, ki so sicer od prejšnjega dne saj pridejo na otok z večernim trajektom kar pa je včasih še boljše, saj se je vse tisto, kar piše že zgodilo in je že mimo. Potem kopanje, potepanje po otoku , sprehodi in kakšen obisk, skromna večerja in dan je naokoli. To je življenje v nizki prestavi in hitro se ga navadiš, težje je potem, ko prideš nazaj v vsakdanje življenje.

Tudi sicer je na otoku precej umirejno. Lastovo je bil v Jugi zaradi vojaških baz, ki so tam bile zaprt za tujce in to se pozna še danes. Turistov je zelo malo, večina od njih smo Slovenci. Na celem otoku je 1 hotel, nekaj kafičev in konob, trgovin , nekaj je privatnih app tako da ni neke gneče nikoli. Letos je bilo še posebej mirno in malo turistov. Vzrok je bil podražitev trajekta ki znese v eno smer, torej Split- Lastovo za avto in dve osebi celih 666 kun. Torej je vožnja v obe smeri skoraj 200 Evrov, kar pa ni tako malo in marsikaterega odvrne . Poleg tega traja plovba skoraj 6 ur in tudi to je za nekatere preveč in se tako ne odločajo. Iskreno povedano, vesel sem da je temu tako saj posledično to pomeni manj gneče, večja pozornost domačinov ipd.

JUTRI: Odhod od doma

7.avgust 2011

Najlepši so zadnji trenutki pred odhodom. Dopust se šele začenja in vse je še pred teboj. Z ženo izmenično nosiva prtljago v avto čeprav resnici na ljubo ona mnogo oblje pakira od mene in ji zato prepustim finalizacijo.Vsako leto znova si rfečeva, da bova drugo leto vzela s seboj manj kot letos vendar se to nikoli ne izpolni. Predvsem oblek je vedno preveč saj na otoku ni potrebno , da se greš modno revijo in jaz sem po navadi zgolj v dvojih kratkih hlačah in ene trh majicah in dveh srajcah. Imam pa vsega s seboj vsaj krat dva. Potem je tukaj še nekaj ostalih artiklov: na dopust vzamem moje nože, začimbe, kakšno večjo ponev in zadnji dve leti picopen. Brez tega bi kar težko shajal sploh če imam več ljudi na kosilu in lahko naenkrat spećem večjo količino rib ali kaj drugega. Vzamem tudi nekaj tehničnih drobnarij npr. garmin, ki pa ga še nikoli nisem uporabljal saj sem ugotovil, da je boljša od njega moja žena ,ki me z avtokarto v roki pripelje vedno na cilj.

Voziva ponoči, včasih po avtocesti včasih po stari lički magistrali ki je nama obema najbolj všeč, saj je vožnja zanimiva , pokrajine lepe in kljub noči. lahko vidiš marsikaj.

V Spli sva prispela skraj dve uri pre odhodom trajekta, kar je bilo čisto preveč. Cesta je bila prazna, potovala sva hitro dobrih pet ur in še malo. Seveda sva najpej postavila avto v vrsto za vkrcavanje in šla kupit karte. zanimivo da tudi na blagajnah Jadrolinije ni bilo nobene gneče , bila sva takoj na vrsti . Cena pa kot sem že napisal 666 HKN oziroma nekaj manj kot 100 evrov. Po nakupu je sledila prva jutranja kava in sok ter sproščen klepet. Ko se vsedem na kavo v pristanišču takrat v bistvu šele začutim, da sem res na dopustu in neskončno lepo mi je ob tem. Vožnja je za mano, avto v vrsti, karte v žepu in vse je tako kot mora biti. Sicer naju čaka še skoraj 6 ur vožnje do Lastova ampak to je prijetnejši del potovanja. Trajekt je udoben, ima bife, tv , lahko spiš, bereš ali pa kar tako enostvano ždiš. Veliko jih je, ki se čudijo, da se mi ljubi potovati tako dolgo. Mnogi pravijo, da ne bi šli tja za nobeno ceno. Spet drugi , da bi me prišli obikskat in malo pogledat, kaj je na Lastovu takega, da me tako vleče tja vendar se jim zdi potovanje predolgo. Jaz pa si mislim, havla bogu, tudi zaradi tega ostaja Lastovo tak kot je, neokrnjen, brez gneče in turistične mrzlice. Naj bo tako še dolgo.

Trajekt je odplul po voznem redu, točno do minute.

JUTRI: prihod na Pasadur