Uzbekistan, Turkmenistan - 3.del

Težko je skoraj tri tedne doživljanja spraviti na papir, sploh ker ne bi rada pretiravala s podrobnostmi. A prav drobne reči, ki jih doživljamo po poti, sestavljajo končno podobo mozaika neke dežele in pričajo o njenem vsakdanu. Zato se bom izognila opisovanju posameznih znamenitosti, ki smo si jih ogledali in o katerih smo slišali zanimive zgodbe in legende. Navsezadnje, vsi podatki so dostopni tudi na internetu, sama bom zaradi tega zapisala predvsem tisto, kar smo sami doživljali.

Uzbeške noge v mojem  naročju

Že na letališču v Istanbulu, med čakanjem na vkrcanje na letalo proti Taškentu, opazimo v dolge, pisane obleke oblečene Uzbekinje. Na glavah imajo pisane rute, ob njihovih nasmeških pa se pri večini pokaže tudi vrsta zlatih zob. Kasneje, na poti po Uzbekistanu, izvemo, da več kot ima kdo zlatih zob in bolj je barva zlata rumena, bolj je premožen tisti, ki ima to v ustih. Uzbeške ženske pa da veliko hodijo v Turčijo, tam nakupijo tisto, česar v uzbekistanskih trgovinah ni prav veliko ali je veliko dražje, in si tako malce dopolnijo družinski proračun.

Sama sem imela smolo, da sem v letalu, čisto v zadnji vrsti, za sosedo dobila eno izjemno obilno, malce nerodno starejšo Uzbekinjo. Saj je bila prijazna, nasmehnili sva se ena drugi, a ko se je zleknila preko dveh sedežev in sem naenkrat imela njena stopala v svojem naročju, me je prijaznost počasi minila. Sploh, ker sem imela sedež pri oknu in ni bilo možnosti za umik. Potem se je gospa premestila in v naročju, e povsem stisnjena v kot, sem imela njeno glavo... opravičujoče se je nasmehnila, a meni res ni bilo, da bi med štiri ure trajajočim letom pestovala njeno v pisano ruto  ovito glavo. Ali pa na izmene, kakor bi se premaknila, morda celo njene noge. Zagato sem rešila tako, da sem preko mojih sopotnikov našla prost sedež drugje v letalu in se premestila. Gospa se mi je hvaležno nasmehnila in nisem še pet odnesla, že je bila zleknjena preko vseh treh sedežev. Tako sva se lepo razšli, ena bolj zadovoljna kot druga...

Zmeda na meji

Prihod v Uzbekistan se je začel z zapletom, za katerega ni bil pravzaprav kriv nihče. Imeli smo skupinsko vizo, torej bi morali na kontrolo potnih listov skupaj. A pred letalom sta čakala dva in eni smo stopili v enega, drugi v drugega, kot so nas pri izhodu iz letala usmerjali letališki uslužbenci. Ko nas je naš bus odložil pred vrati letališke zgradbe, je del naše ekipe zaman čakal na preostale sopotnike. Ko so se čez nekaj minut zaprla vrata zgradbe, smo se vprašujoče pogledali, potem pa krenili dalje. Nekam bomo že prišli. In smo seveda prišli do linic za kontrolo potnih listov, a brez viz – tisti, ki jih je imel, je bil namreč z drugim delom skupine. Kaj zdaj? Malo smo še čakali, nihče od uslužbencev na linicah ni znal angleško, in šele, ko je eden od njih, po kakšne pol ure opazovanja kaj neki počnemo tam, ko pa niti ne poskušamo stopiti do njih, poklical nekoga, ki zna angleško, smo povedali, za kaj gre. Prijazno je stopil v drug prostor, od katerega nas je ločila stena z ozkim prehodom, poiskal nekoga iz naše skupine – no, iskalna akcija je šla tudi iz njihove smeri, tako da ni bilo panike – in dogovorili smo se, kako rešiti zaplet. Ko so vsi naši, ki jih je bus odložil drugje kot nas, prišli čez mejo, smo skozi ozek prehod v steni dobili seznam viz še mi  in potem so bile obmejne formalnosti hitro urejene še za nas.

Po osvežitvi v hotelu na obrobju Taškenta smo začeli spoznavati mesto. Lepo urejeno, z veliko zelenja, izjemno čisto je bil prvi vtis. Srečanje z zgodovino je nakazalo, s kakšno arhitekturo se bomo srečevali na naši poti – peščene barve in tirkizne kupole, visoki minareti in mogočni ivani kot značilni obokani vhodi. Stil, podoben tistemu v Iranu – kako tudi ne, ko pa so poglavitni voditelji v preteklosti Uzbekistana, predvsem Amir Timur (Timurlenk)  in njegovi nasledniki v svoj imperij pripeljali arhitekte in obrtnike prav iz takratne Perzije, ki je bila svoj čas tudi sestavni del teh imperijev. Tudi pod vplivom perzijskih mojstrov so tako nastajala cvetoča mesta kot so Samarkand, Buhara, Kiva, če omenim samo tri najbolj prepoznavna, ki so zaznamovala tudi Svilno cesto.

Za Afganistan zmanjkalo poguma

A nas je pot odnesla še kam drugam, najprej v Termez na jugu države na primer, od koder smo gledali čez reko v Afganistan, potem proti severozahodu, do izsušenega Aralskega jezera.

Že prihod v Termez, z letalom častitljive starosti, je kazal, kako blizu meje smo. Bolj vojaško kot civilno letališče, ko smo zapustili letališko stezo smo morali oddati pasoše in potem v pasji vročini čakati, da nam jih vrnejo. Spraševali smo se, kako bomo prišli do prtljage, saj na letališču razen letala in nizke stavbe brez vsakršnih oznak ni bilo videti kaj drugega. Potem pa se na dvorišče, na katerem smo čakali na pasoše, pripelje tovornjak in na njem naša prtljaga. Nekaj moških jo je snelo s tovornjaka, naložilo na dva manjša vozička in potem so ta vozička potiskali okoli 500 metrov, kolikor je znašala razdalja od dvorišča, na katerem so nam vrnili pasoše in ki je še sodilo pod »posebno varovano območje«,  pa do mesta, kjer nas je čakal naš avtobus.

V arehološkem muzeju se znova prepričamo, kako skrbno skrbijo za svojo izjemno dediščino in kako ponosni so nanjo. V okolici Termeza obiščemo tudi ostanek budističnega samostana in v puščavi še budističnega templja (Kara Tepe in Fayoz Tepe), kar samo priča o prepletanju kultur in religij na tistem delčku sveta.

Povabljena na kosilo

V okolici Termeza sem tudi dočakala prvi pristnejši stik z domačini. Ko sem radovedno opazovala hiše ob cesti, med čakanjem, da se vsi zberejo in krenemo dalje, mi je izpred hiše na drugi strani cesti pomahala deklica. Pomahala sem ji nazaj, nakar je prišla še ena starejša ženska in s kretnjo roke nakazala, naj pridem bližje. Nisem si dala dva krat reči – v nekaj korakih sem bila na njihovem dvorišču. Razkazale so mi hišo, v kateri bivata dve družini, skromno kuhinjo, vse ženske so se zbrale in nakazale, da bi se rade fotografirale z nama (še preden sem jaz prišla do hiše se je po njej že motovilil naš Dani). Ko smo opravili tudi to, sva z Danijem krenila proti avtobusu, a naju je ena starejših žensk z odločnimi gibi rok vabila naprej. Pa gremo pogledat, sva rekla, in sledila ženskam. Na vratih ene od sob sva obstala kot vkopana: po tleh tepihi, na sredi sobe prt in na njem hrana, pijača, sladice .... Povabile so naju na kosilo. Sedla sva z njimi, poskusila nekaj od pripravljenih dobrot, vmes je seveda nastalo nekaj posnetkov .... Spila sva čaj, vmes smo se nasmihali drug drugemu in se kar pogovarjali. Ko sva povedala, da naju v busu že čakajo, so se ženske le glasno smejale in veselo mahale z rokami. Ko sva z Danijem le vstala in krenila, je najstarejša med ženskami v vrečko naložila prigrizke, vmes je samo glasno ponavljala »bus, bus...«. Seveda, za vse tiste, ki niso bili z nama ... Ko sva zadnja pritekla do avtobusa, nihče ni bil jezen na naju – kdo neki pa bi izpustil priložnost, da se odzove vabilu na pristen uzbeški družinski obed?

Nogomet združuje

Že po tradiciji je nogometna tekma z domačini sestavni del naših potovanj. Ni bilo treba dolgo iskati, naš Dragan je skupaj z vodičem hitro našel skupino fantov in še enkrat se je pokazalo, kako zelo tudi nogomet krepi stike. Naši fantje, no bolj možje, so z 2:1 premagali skupino mladih fantov iz Termeza.

Prepletanje tradicije in sodobnega

Naslednji dan se odpravimo proti Samarkandu. Na dolgi vožnji razmišljam o vsem, kar smo v prvih dneh videli, doživeli, izvedeli. Da zdravniki in učitelji zaslužijo od 150 do 200 dolarjev na mesec, velja zdravnike v javnih ustanovah. Da je brez dobrih zvez težko priti na vrsto, zato vsi, ki si to lahko privoščijo, raje gredo v privatne ambulante. Državni uslužbenci zaslužijo okoli 200 dolarjev na mesec, med vrsticami pa se je dalo razbrati, da brez dajanja »pod mizo« v javnem sektorju kar koli težko dosežeš.

Dalo mi je misliti, ko sem slišala, kako se razmerje med moškim in žensko spremeni, ko se poročita. Pred poroko, ko je čas osvajanja in potem priprav na poroko, sta dokaj enakopravna, ko pa sta enkrat poročena, postane ženska skorajda last svojega moža. V hiši, od domačem ognjišču, ženska še lahko diktira način življenja, a res le med štirimi stenami, in pa seveda, ko gre za vzgojo otrok. Za vse ostalo je tu mož. Tradicija je sploh na vasi še izjemno zakoreninjena, čeprav je država sama daleč od tega, da bi bil islam strogo zapovedan kot religija. Uzbekistan je vsekakor muslimanska država, a v mehki varianti, bi lahko rekli. Kar je vidno tudi na ulicah mest – ženske so sicer veliko oblečene v tradicionalne pisane obleke intenzivnih barv in z dolgimi hlačami spodaj, večina jih ima na glavi tudi ruto, a ne tako, da bi ta zakrivala obraz.

Je pa videti veliko povsem zahodnjaško oblečenih žensk, sploh mlajših, v mini krilih, kavbojakh, z majicami z naramnicami, dekolteji in podobno. Prepletanje tradicije in novega, sploh v mestih, medtem ko je na vasi le redko videti bolj sproščen način oblačenja.

Vsa imena Samarkanda

Kaj vem, morda Samarkand, pa tudi Buhara in Kiva, zaslužijo čisto poseben blog. Mi smo se najprej znašli v Samarkandu. Ogledalu sveta, Vrtu duše, Zakladu islama, Biseru starega Vzhoda, Centru vesolja – tako vse so mesto imenovali pesniki in srednjeveški popotniki.

Razkošno in bleščavo mesto, katerega prve urbane naselbine beležijo v 6. stoletju pnš. Mesto je bilo večkrat povem zravnano z zemljo, po zaslugi številnih osvajalcev, a vedno znova je vzniknilo in vselej lepše je bilo. Leta 329 je Aleksander Veliki, ko je prišel pred mesto, rekel: »Vse, kar sem slišal o Markandiji, je res, razen tega, da je še lepši, kot sem si lahko kadarkoli predstavljal.« In je Saško potem mesto  razrušil do tal.

Mesto je vse bolj pomembno trgovsko središče postajalo z razcvetom Svilne ceste, skozenj je šla skoraj polovica vsega blaga, s katerim so trgovali  v Aziji. V 8. stoletju so ga zavzeli Muslimani in zgradili svojo četrt. Do 10. stoletja je mesto postalo središče za nadzor trgovskih proti proti vzhodu. Sijoče in bogato je bil Samarkand takrat, toda razdiralni pohodi Mongolov so ga zravnali z zemljo –mesto je bilo uničeno, prebivalstvo pokončano.

A mesto je znova vzniknilo. Takrat, ko ga je za prestolnico izbral veliki osvajalec Amir Timur oziroma Timurlenk. Mesto je vzcvetelo, najboljši arhitekti, gradbinci, učenjaki in sliakrji so prihajali v mesto iz Indije ter iz Širaza in Esfahana (Perzija). Prijatelj Dragan je zapisal: Kot bi se nebesa spustila k tlom. Mesto sinjih kupol, koničastih minaretov, medres, karavanserajev in palač. Stavbe, pokrite s keramičnimi ploščicami, ki so jih izrezljali, nato pa jih zloščili in poslikali z zlatom, se s keramiko in mozaiki zlivajo v čarobno celoto.

Ulug Beg, Timurjev vnuk, je mesto še olepšal. Astronom in matematik, cenjen tudi v Evropi, je v mesto privabil številne učence, sam pa je imel svoj observatorij in je v tistem času določil položaj 1018 zvezd – na podlagi njegovega znanstvenega dela je nastala prva natančna zvezdna karta na svetu.

Ulug begov observatorij