Uzbekistan, Turkmenistan - 2.del

Izpolnila se nam je želja, ki je med prijatelji - popotniki zorela že kakšno leto ali dve. Mislim, da se je prikradla v misli po potovanju po Iranu, natanko tri leta so minila od takrat. Tisto je bilo eno mojih najlepših potovanj in doživetij, Iran me bo vsekakor še videl. A pustimo zdaj Iran, zdaj so sveži spomini na Uzbekistan in Turkmenistan, državi osrednje Azije, preko katerih je nekdaj potekala Svilna cesta. In v katerih so zrasla mesta, ki vzamejo dih. Samarkand, Buhara, Kiva. Tudi Ashgabat.

Eko katastrofi - izsušeno Aralsko jezero ...

A dih vzamejo tudi manj lepe stvari, ki smo jih videli. Izsušeno Aralsko jezero. Včasih četrto največje slano jezero na zemeljski obli, danes obsega le še desetino svoje nekdanje površine. Razlog? V nekdanji Sovjetski zvezi so kmalu po letu 1960 iz rek, ki sta jezero napajali, predvsem zaradi namakanja nepreglednih polj bombaža, speljali številne kanale. Tako so osiromašili dotok vode v jezero, in poleg velikega izparevanja vode iz jezera, ki meji na puščavski svet je bil to razlog, da se je jezero v nekaj desetletjih skorajda izsušilo. Pogled na zarjavele ostanke ladij, s katerimi so še pred nekaj desetletji pluli po tem jezeru, je strašljiv.

... in plinski krater v turkmenistanski puščavi

In če smo že pri ekoloških katastrofah, skočimo še čez mejo, v Turkmenistan. V puščavskem delu, blizu mesta Derwaza, se namreč nahaja velik krater, nastal kot posledica napake geologov in inženirjev, ki so sodelovali pri projektu za izrabo zemeljskega plina. Pri delih je namreč prišlo do silovite eksplozije, posledica je krater, dolg kakih 75 metrov, širok okoli 50 in globok kakih 20, 25, iz katerega dan in noč, neprekinjeno že od leta 1971, uhaja zemeljski plin. In gori. Vrata pekla pravijo temu kraterju, saj je ponoči videti eno samo žarečo površino, velikost plamenov, ki švigajo tudi čez rob kraterja, je odvisna od pritiska plina in vetra. Koliko plina gre v nič, ne ve nihče; da imajo vsaj nekaj od tega, v Turkmenistanu tja vodijo turiste. Sicer pa že 40 let nihče ni pogruntal, kako krater sanirati oziroma ustaviti uhajanje plina iz zemlje.

Tirkizno in peščeno

Že prvi vtis v Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana, je pokazal na veliko podobnost arhitekture zgodovinskih objektov s tistimi v Iranu. Kako tudi ne, ko pa so perzijski ahitekti še kako sodelovali pri nastanku zdajšnjih uzbekistanskih mest, ki so nekdaj sodila pod skupni imperij Amirja Timurja. Tirkizne kupole, značilni ornamenti na verskih objektih, arhitekturni slog (tipični oboki znani pod imenom ivan, značilna oblika kupol, minareti brez ornamentov, kot jih srečamo na mošejah v arabskem svetu ali v Turčiji na primer). In kako ponosni so Uzbekistanci na svojo zgodovinsko dedičino. To kažejo tudi z neverjetno urejenostjo okolice - zelenje se prepleta s cvetličnimi nasadi, pa ne samo v mestih pač tudi sredi puščave. Smo Mariborčani pomislili, da bi koga, ki skrbi za parke v našem mestu, tja poslali pogledat, kako se tem rečem streže, zdaj, ko Florina ne dela več.

Nima smisla naštevati posameznih znamenitosti, ki smo jih videli. Naš vodič se je resnično izkazal, izjemno zanimivo je pripovedoval. Nič naštevanja dejstev, letnic ali drugih suhoparnih podatkov, nasprotno, njegove pripovedi so bile polne zgodb, legend, zanimivosti. Tudi nas ne bi mogel žejnih peljati čez vodo, z nami je bil tudi profesor zgodovine, specialist za azijske kulture, ki je vso Svilno cesto v nekaj "obrokih" tudi prekolesaril (in še njegov sopotnik je bil z nami) in o tem napisal tudi čudovito knjigo (Dragan Potočnik: Azija med preteklostjo in sedanjostjo). 

Samarkand

Buhara

Kiva

Razkošni Ashgabat

Vseprisotni Turkmenbaši

Drobci

Kje začeti pripoved? Ne vem prav. Morda velja začeti s Taškentom. Tam smo se srečali z nečim, kar smo še dobrih 20 let nazaj dobro poznali tudi pri nas. Menjava na črno. Po uradni menjavi - banke, hoteli in druge usatnove - 1600 sumov za en dolar (evrov sploh ne marajo), na črno 220 do 240 tisočakov. Največji bankovec je v vrednosti tisoč sumov, zdaj si pa zamislite, kak šop dobiš za 100 dolarjev. Dvesto bankovcev, ki jih je treba spravit v tanko denarnico za okoli pasu... No ja, nosili smo jih po žepih hlač, navsezadnje tam ni žeparjev na cestah, pa tudi kake posebne gneče ni nikjer, da bi nas bilo strah kraje. Ampak vseeno ...

Tole so sumi za sto dolarjev:

Pivo - mimogrede, sarbast je odlična znamka, imajo štiri različne alkoholne stopnje -

- je bilo od tri do pet tisoč sumov, vrč zelenega ali črnega čaja (štiri velike skodelice) je stal tisoč sumov, juha pet do šest tisoč, kebab (štirje kosi mesa plus dva večja kosa iz mletega mesa) in šašlik (štirje kosi mesa) z zelenjavno prilogo - veliko zelenega peteršilja, grobo zrezanega, s tankimi kolobarji čebule in limoninim sokom - je bilo po šest do osem tisoč sumov. Kos kriha na tržnici ali na cesti -

je stal petsto sumov. Je pa zato kozarec rdečega vina, po aromi je vino spominjalo na našo jurko, je bilo pa zelo pitko - stal 15 tisoč sumov, torej dva in pol krat toliko kot kebab ali šašlik; no kljub temu smo jih nekaj spili, pivo nam ni vedno vsem teknilo.

Že grozdje je sladko in aromatično, kako ne bi bilo vino ...

Uzbekistan je raj za popotnike, za tiste, ki radi skačejo naokoli s fotoaparatom še toliko večji. Motivi se ponujajo sami od sebe, tako v mestih kot ob cestah in po vaseh. Ljudje so večinoma sproščeni in prijazni, radi se nastavljajo pred kamero, le redko se zgodi, da kdo odmahne z glavo. Čeprav, to da se radi nasatvljajo pred objektiv, zna biti včasih zoprno, ker ljudje naenkrat niso več sproščeni, prav pozirajo in na posnetku se potem takoj opazi, kdo se je kameri malce nastavljal, kdo pa je samo molče privolil v fotografiranje in se je potem naprej obnašal, kot da objektiv ni usmerjen vanj.

V Turkemnistanu je že malce težje. Prepovedano je fotografiranje uradnih zgradb in celo nekaterih spomenikov (Lenina na primer smo fotografirali na skrivaj, dva vojaka sta nam dva krat z rokami pokazala, naj tega ne počnemo), predsedniško palačo je izrecno prepovedano fotografirati. Celo na glavni tržnici v Ashgabatu so naši objektivi ostali obrnjeni navzdol - ko smo vstopili na tržnico (objekt je namreč pokrit), so nam zaposleni, nekakšni redarji, izrecno prepovedali fotografiranje in so nam posameznikom tudi občasno sledili. Pojasnili so nam, da imajo ljudje tam slabe izkušnje še iz časov Sovjetske zveze in da pač ne marajo snemanja. Seveda smo to spoštovali, in kljub nekaj skrivnim klikom na slepo ostali brez posnetkov z ene najbolj zanimivih tržnic, kar sem jih kdaj videla. Ženske v živopisih oblačilih in rutah, moški z značilnimi kapami, polne vreče različnih oreškov, živopisna kisana zelenjava, prekajene in sušene ali sveže ribe, kaviar različnih barv in velikosti iker, pakiran ali kar v "rinfuzi", hitra hrana... Res škoda.

Kot je škoda, da nismo smeli od znotraj posneti nekaj motivov v mavzoleju, v katerem je pokopan Turkmenbaši (skupaj s starši in bratoma). Črn, zelen in bel marmor v okroglem mavzoleju z zlato kupolo ...

Nasploh se še šest po smrti povsod čuti duh nekdanjega predsednika Sapramurata Nijazova, ki se je v Turkmenbašija, kar pomeni vodjo vseh Turkmencev, preimenoval kmalu po tistem, ko ga je parlament (50 poslancev je kar sam imenoval) izvolil za dosmrtnega predsednika (pred tem so mu mandat s petih let itaz zvišali na osem). Imel je nekaj zares originalnih zamisli: tako je na primer prepovedal uporabomake upa za ženske, ker da so itak dovolj lepe, da ga ne potrebujejo; zdravniki so prisegali njemu, ne Hipokratu, ker "Hipokrat je itak mrtev"; zaprl je knjižnice zunaj glavnega mesta, ker ljudje itak ne potrebujejo drugih knjig kot koran in njegovo Ruhnamo; in še kaj bi se našlo.

Njegov naslednik je vse to omilil in postopma preklical take ukrepe, so pa tudi njegove slike, in to kar velike,  po vseh javnih mestih, tudi po hotelih (ob recepcijah). A pravijo, da je veliko "mehkejši" od svojega predhodnika in da se nekoliko lažje diha.

Kako prihraniti vžigalice

Ko smo že v Turkenistanu: do leta 2020 imajo vsi prebivalci (nekaj nad pet milijonov jih je) zastonj plin, elektriko in vodo, potem pa bo parlament omenjenega leta ponovno odločal, ali bodo to nadaljevali ali bodo uvedli kakšen prispevek. Poleg tega imajo prebivalci te z zemeljskim plinomneverjetno bogate države (plus nafta, rudnine in bombaž) zastonj 120 litrov bencina, vsak naslednji liter stane okoli 30 centov (ameriškega doalrja). Tako da kroži anekdota, da oni po kuhinjah plina čez dan sploh ne ugašajo, da prihranijo vžigalice...