Uzbekistan, Turkmenistan - po sledeh Svilne poti

Nekaj dni smo že doma, pa še kar zbiramo vtise. En del Svilne ceste smo dali skozi, doživeli marsikaj zanimivega, odkrili en delek drugačnega sveta, videli dve ekološki katastrofi (izsušeno Aralsko jezero v Uzbekistanu in plinski krater v turkmenistanski puščavi, imenovan tudi vrata pekla).

Taškent - Termez (za skok čez reko v Afgaistan nismo zbrali poguma, priznam) - Samarkand - Buhara - kiva - Nukus - Moynak (Aralsko jezero) - Derweza (plinski krater) - Ashgabat, tja nas je vodila pot (tja in nazaj preko Istanbula, izhodišče Zagreb).  Nekaj zanimivih izkušenj, tudi kulinaričnih, predvsem pa veliko zavedanje, kolikšno kulturno bogastvo se je porajalo v teh krajih v zgodovini, kaj vse so uničevali različni zavojevalci, kako dragocena dediščina je ostala zanamcem, kaj vse je v 20. stoletju uničila človeška roka .... Predvsem pa, kako se lahko sporazumeš z ljudmi, četudi ne razumeš ene same besede. Zadostujeta govorica oči in nasmeh, prijazen gib roke, dotik, objem, skupno fotografiranje.

Na tole kosilo sem bila povabljena ...

In dragoceno spoznanje iz Turkmenistana, kaj vse je zmogla še ena izmed diktatur, razen kazanja zunanjega blišča, v Ashgabatu z belim marmorjem pri gradnji novih predelov mesta na primer, ali z mavzolejem pokojnemu Turkmenbashiju, ki ga niti fotkati ne smeš od znotraj. Je pa res, da imajo do leta 2020 zastonj zemeljski plin, vodo in elektriko, pa 120 litrov bencina na mesec ....

Tole za uvod, ko bodo vtisi zbrani, še kaj več.

Taškent, spomenik Amir Timurju (oziroma Timurlenku, kot so ga poimenovali sovražniki), največjemu Uzbeku doslej ...

Tudi takole prodajajo tipičen kruh, po vsem Uzbekistanu

Samarkand, eno najbolj bleščečih mest na nekdanji Svilni cesti... in tudi danes

Buhara. en delček

Tule v Buhari smo pa prenočevali, na dvorišču  zajtrkovali ...

Khiva, zadnja postojanka nekdanjih trgovcev na Svilni cesti, preden so se preko puščave podali v Iran; prečudovito mesto.

Aralsko jezero, izsušeno, razpadle ladje kot zlovešči opomnik...

in žareči krater, v katerem uhajajoči zemeljski plin uhaja in gori že 40 let; niso še našli načina, da to katasrofo rešijo...

ponoči:

in zjutraj, ob sončnem vzhodu:

Bleščavi Ashgabat:

... pa mošeja z najvišjimi minareti v Aziji, visoki so po 91 metrov; že res, da je razkošna, a v njej ni neke energije, kot jo najdeš v Aji Sofiji ali v Modri mošeji v Istanbulu, da o mošejah v Iranu ne govorim ...

en delček predsedniške palače:

spomeniki Turkmenbašiju na vsakem koraku, on vedno v zlatu in z vladarsko haljo...

Sloviti turkmenistanski konji, za arabskimi in angleškimi pasmami eni najbolj cenenjenih:

Veliko tega je še za povedat in pokazat, predvsem ljudi in njihovih obrazov, nepreglednih plantaž bombaža, puščavske in stepske pokrajine, drobcev iz vsakdanjega življenja. Bom naredila album, tu bi vzelo preveč prostora.

Mamamia