Kako spečeš štrudelj, ne da bi vedel, da delaš štrudelj

Uvod v moje sposobnosti

Vsi, ki me poznajo, ne samo vprašajo, ampak sami pri sebi tudi nemudoma zaključijo, da jaz pa gotovo dobro kuham. Naj tukaj javno priznam, da nisem noben kuharski mojster. Pri peki peciva nimam treh pojmov in ponavadi se ne posreči najbolje. Vsaj tako ni, kot je na slikah. Znam pa narediti špagete z omako in pico. Žal ni taka kot v piceriji, ampak kot bi kruh namazal s pelati in ga popekel. No, pa da se vseeno pohvalim. Mislim pa, da naredim manj masten curry kot moja mama, bolj suh Pad Thai kot sem ga jedel na Tajskem, ampak čez nadevane paradižnike ga pa ni. Odkar jih delam sam, še posebej poleti, ko je dober paradižnik, v Grčiji lažje rečem: »Gemista? Ohi, efharisto.« Ne vem, če je pravi vrstni red, tudi jezikoslovec nisem.

In razlog, da dobro kuham, naj bi bil ta, da sem urednik kulinarične spletne strani. Ddddd? To le pomeni, da se s tem trudim zaslužiti za preživetje in morda še, da rad jem, kar se mi zadnja leta pozna na tehtnici. Ne pomeni pa tega, da dobro kuham. Od kod je ta logika, da naj bi urednik dobro kuhal? Saj nisem kuhar! Tudi naš cenjeni obrambni minister mi ne deluje kot vojak, in najmanj tak, ki bi se boril v prvih bojnih linijah, minister je pa vseeno, kajne? Prejšnji minister za gospodarstvo je tudi reševal življenja, pa ni bil ne bolničar, ne zdravnik.

No, zdaj ko smo razčistili osnove, naj še povem, da kuham pa rad. Vsake stvari se lotim z največjim veseljem in najraje se držim tega, kar znam. Pečem ne veliko, mi je pa zadnje dni uspelo narediti biskvitno testo s slivami, ki mi jih je velikodušno odstopila mama. Enkrat je bilo pretrdo, enkrat premehko, ta prvič pa ravno pravšnje. Zakaj sem delal še drugič in tretjič, ne vem.

Poleg tega da sem želel porabiti slive, če sem jih že narabutal (no, tehnično ni šlo za rabutanje, ker je mama dovolila, da jih poberem), imam novo igračo: pečico. Ni neka snobovska pečica, ima paro, ampak le toliko, da jo nalijem v odprtino na dnu pekača, kar se mi zdi res izvirno, ker se mi ni treba potem ukvarjati z nekimi tabletami za raztapljanje vodnega kamna. Obrišem in to je to. Uporabil seveda še nisem te funkcije, ampak nekoč jo bom. Resda sem prvič, ko sem pekel svoje ljube paradajze, precenil pekač in je šlo vse po tleh, ampak zato imam pa pirolizo, kajne? Čiščenje je bilo uspešno, samo pečica ne izgleda več kot nova. Spodaj je kot bi ostala neka para, vodila so malo počrnela, steklo na pečici je pa rjavo kot da bi imelo že nekaj let za seboj. Aja, pa omarica ni zdržala 500 stopinj, zdaj imam furnir v odstopu. Tako je.

No, ko že razlagam, naj še zapišem, zakaj sem menjal pečico. Stara je imela 13 let in 13 je nesrečna številka. Menda. Ampak mi je sama pomagala pri odločitvi. Termostat me je zaj..., ne vedno, ampak ko me je, me je pošteno. Enkrat smo zasmodili domačo granolo, ker termostat ni ugasnil gretja. Ja, tudi prejšnja pečica je imela pirolizo! Enkrat drugič sem pa jedel napol surovo pico, ker se termostat ni prižgal. Saj drugega ni bilo narobe. Ne vem sicer, kako bi lahko bilo, imela je samo dva vrtljiva gumba. Ure ni bilo, ne vem zakaj sem jo pogrešal, kot da nimam telefona, ure s štoparico in stenske ure v kuhinji ...

Kakorkoli že, tista zgodba, ki sem jo delil pred nekaj leti, kako sem delal potico, je bila počasi pozabljena, nova pečica me je čakala, da jo potipam, slive so pa kričale na pomoč od sladkosti. Pa sem se lotil dela! Na skrivaj, da presenetim domače!

Vsak začetek je težak

Ker sem imel slive, preveč mleka, orehe, ki so grozili, da se »zažarčijo«, sem zagledal tale recept: https://www.kulinarika.net/recepti/sladice/ostalo/slivov-zavitek-z-orehi/1368/

Zgledal je mikaven, kot biskvitno pecivo z malo bolj zapečeno skorjico se mi je okušal na sliki. Saj štrudlja ne bi nikoli šel delati, ne da bi kupil vlečeno testo (pa še takrat ne, najmanj pa z orehi), ampak zavitek, to pa že. Testo bom tudi zvaljal, saj ni treba na tanko, sem si zamislil in se videl kot kralja kuhinje za naslednjo urico.

Pa sem šel na delo. Testo mi je bilo čudno, moka in voda, kje je pa kvas? Ampak zaupam receptu, ki me opozori, da moram slive najprej umiti. Tak recept mi je všeč, ker kaže na to, da bo vse napisano za telebane. In jaz sem za pecivo teleban, torej je ravno zame. Tako receptu zaupam tudi, da pač ni kvasa v testu.

Izkoščičim slive, ker je bila suša so majhne, kot ringlo. Preklinjam sušo in prenizek pult, ko se sklanjam nad umivalnikom in graciozno umijem vsako slivo, preden jo razstavim na dva dela. Ene 50 sem jih takole obdelal, niti enega črva. To je še ena krivica sveta. Mama ima 91 let, redko gre ven, tistega drevesa še pogleda ne. Nihče ga ne gnoji in nič. Pa take čudovite slive daje. Drevo pred mojo bajto ima pa že par let, pa niti ene slive še ni izpljunilo, niti ene! Že sumim, da so mi prodali napačno sadiko in sploh ni sadno drevo. Ker vrtnar tudi nisem, da bi se spoznal!

Testo počiva, zame počitka ni

Testo počiva. Piše, naj počiva 30 minut. Sprašujem se, zakaj naj počiva, če je brez kvasa, ampak avtorici zaupam, sebi pa še bolj. Preplavi me samozavest, da bo tole zelo dobro.

In potem ... potem pride moja boljša polovica in z grozo ošine testo. Lotil si se delati vlečeno testo, vidim neko neopisljivo grozo v njenih očeh. Ne pa nisem, odvrnem. Saj ne delam štrudlja, delam slivov zavitek z orehi, pojasnim. Saj to je štrudelj, ne verjame, da sem spregledal. Saj nisem spregledal, jaz sem moški, nisem razmišljal. A potem delam vlečeno testo, previdno vprašam? Jaaaa, zategne. In kje ga boš razvaljal na en meter, boš vse umazal, mizo, prt, kako si mislil.

Kaj naj rečem? Nič nisem mislil, in kot kaže, sem spregledal tisti del recepta, kjer piše, da testo po tem, ko si ga razvaljal na 50 x 50 cm, vleci še toliko, da se vidi skozi! Huh, postajam poten, kajti jaz sem še pri orehih, ki jih moram prebrati in zmleti. Ne bom zdaj o testu razmišljal, bo že kako, si mislim!

Še nekaj pametuje, a je ne poslušam več in se poslovim, da naj odide. Jaz sem moški in bom tole rešil, tako kot so moji predniki maloštevilčni šli na muflona in ga premagali. Jaz bom šel pa na testo in ga razvaljal. Ampak najprej so orehi!

Orehova pasta

Previdno jih sortiram, ker če česa ne maram, so pa to orehove lupinice v protezi in orehi, ki jih kupiš, so res slabo prebrani. Ker sem napol čorav brez očal (darilo Abrahama), jih trebim z očali. Samo ne vem, kaj je s temi očali, da mi padejo v umivalnik, vedno ko se sklonim. Na koncu imam dovolj pregledovanja, mislim si, da jih bom tako zmlel v prah, torej se tudi kakšna luščina ne bo opazila.

Čarobni naboj aka Magic Bullet mlinček me že čaka. Uživam ko melje, tresem cel mlinček kot nor, ker 15 dag je veliko. Eni so zmleti, drugi pa skačejo in poskakujejo iz sredine ter nikakor ne želijo pod rezilo. Na koncu vse ukrotim. A žal ko odprem ugotovim, da sem dobil orehov namaz, ne zmletih orehov. Hm ... Ampak saj je vseeno, dodam cimet in vanilijo ter se lotim nadeva.

Samo neredilno naj bo!

Ob nadevu moram povedati, da nimam kisle smetane, imam pa navadni jogurt, kar sem ocenil kot odlično zamenjavo. V receptih namreč samovoljno ukinjam maščobo in sladkor, kolikor se le da. Saj sem suh, tudi vsi mi to povedo, samo trebuh je pa pridobil 5 kil in hlače mi ga ne držijo več. Sem na robu tega, da bi moral menjati garderobo ali pa hoditi z odprtim šlicem naokrog. Zato če že pečem, res natresem malo vsega, kar sumim, da mi lahko poveča trebuh. Nenazadnje mi nič ne pomagajo suhe roke, če je najbolj nevarna maščoba na trebuhu. In o trebušastih atih sem imel vedno svoje mnenje, ki jih je združevalo z očali in plešo in zdaj sem na poti, da bom podedoval vse troje tudi sam. S tem da je oče imel vedno ogromno las. Ker na lase in vid nimam vpliva (posebno če ves dan buljim v zaslon), ga pa imam na trebuh. Skratka, namesto smetane bo jogurt in to je to! Masla bo pa bistveno manj ko piše. Tako naredim. A kaj ko se mi drobtine sprimejo v kepo, ker je premalo maščobe, da bi jih »rumeno prepražil«, kot se sočno izrazi recept, ki se mi začenja že malo zamerjati. Na koncu se vdam jaz, ne drobtine. Dodam še masla, da ga je zdaj že več kot piše in vse skupaj iz neke gmote spet postane mešljivo, pomeni da kuhalnica ne stoji več notri in se pod mojimi budnimi očmi in spretnimi rokami drzno premika. Dodam še jogurt in z izgledom sem zadovoljen.

Čas je, da napadem testo

Zdaj je pa na vrsti testo. Čeprav je danes samo zmerno topel dan, se mi čelo kar nevarno poti. Kaj naj naredim. Prta nimamo, valjati po mizi se mi zdi nehigienično (moji dragi se bo še bolj), če jo brišem z viledo, s katero brišem tudi umivalnik. Imam pa sarvieto iz blaga, po domače cunjo, ki jo uporabljam za soparjenje (o tem kdaj drugič). Odločim se hitro, ker me preganja že čas.

Da ne zavlačujem in vas držim v negotovosti glede rezultata. Valjal sem odlično, skakal sem po valjarju z vso silo in šel s severa na jug, z vzhoda na zahod in obratno v vse smeri, do kamor seže pogled. Na par mestih sem se nevarno približal robu cunje, a čez nisem pognal. Tanko sicer ne bo, da se vidi skozi, ampak to je verjetno napaka v receptu, kdo bo pa delal tako plahto iz testa, da vse gleda čez rob mize.

Res sem zadovoljen s pogledom na testo. In trenutek zena, ki se me loteva, prekine moja draga, ki ji radovednost in želja po nadzoru vendarle nista dala čistega miru, vrat v kuhinjo pa nimamo (svetujem vsem, ki šele načrtujete stanovanje!). Ja a si pomokal krpo, vpraša, kot da je to najbolj normalna stvar. Seveda nisem, odvrnem, v receptu ni, torej ni treba, sem pa naoljil bolj strastno kot svoje kolo v začetku sezone. Ojej, saj se ti bo vse prilepilo, verjetno ne piše, ker to vsaka kuharica ve, zaključi in na mojo željo se spet posloviva. Kaj pa ženske vedo o tem. Če v receptu piše, da razvaljaš, potem samo razvaljaš, če ne, bi pisalo, da pomokaš. Saj tudi piše, da slive umiješ, pa je to menda jasno. Nič, nalijem jaz nadev, razmažem po njem orehovo pasto in skušam zasvaljkati testo. Kako težko pa naj bi bilo moškemu zasvaljkati? Testo očitno zelo, če ni prej pomokal krpe. Naslednjih petnajst minut se spremeni v boj s krpo in testom, z nohti praskam po cunji, testo se vda le takrat, ko se strga. Še dobro, da nisem ubogal recepta in razvaljal, da se vidi skozi, kako bi se mi šele takrat zalomilo, rešuje me to, da je na debelo razvaljano. Saj imam itak raje, da lahko konkretno vgriznem v pecivo. Na koncu zmagam jaz in bojne rane v testu spretno sprimem s prsti in zagladim odprtine. Naoljim pekač, sicer je malo velik, ampak bolje večji kot manjši, ne bi spet pirolitiziral na 500 stopinj, ni ne ekološko ne dišeče. Paradajzi so mi spustili, tole mi ne bo!

Naj mi nihče ne pametuje, sem kuhinjski lovec

Zadnje kar moram storiti je, da zalijem s sladko smetano ali mlekom. Vsak, ki tole bere od začetka, že pravilno sluti, da sem izbral mleko. Mojo drago še tretjič pritegne kuhinja. Kakšno mleko, malo naolji, svetuje, preden jo vzame tema iz veže. Če česa ne prenesem, je pa to, da se mi pametuje. Poleg tega da v receptu piše, naj polijem z mlekom, zdaj nalašč ne bom naoljil. Rečeno storjeno polijem, a očitno imam neke varovalne gene, da sem previden. Prelijem samo malo po zavitku oziroma štrudlju, kot vse bolj izgleda, da naj bi tale zavitek bil in potisnem v razgreto pečico. Tipke me ubogajo tako pohlevno, da sem ponosen. Še pečica me uboga, prejšnja me ni. Nekaj delam prav!

Ker sem že čisto frustriran in se mi ne ljubi še pomiti, grem za računalnik, da napišem tale blog o pečenju. Ne mine 20 minut, ko iz kuhinje smrdi po zažganem. Stečem tja, ravno v trenutku, ko moja draga zapira spalnico, da se vonj po zažganem ne bo navlekel v cunje, ki jih je ravno malo prej razgrnila po postelji, da se zložijo. Ni dobre volje, a tokrat mi je vseeno. Kaj zaboga se dogaja v kuhinji?

Zadnja tragedija?

No, štrudelj se mi ne žge, ampak se lepo peče. Mleko, ki se je razlilo po ogromnem pekaču, je izhlapelo, ostanki se pa napihujejo kot ribe napihovalke in postajajo vedno bolj črni. No, ok, zato imam pa izvlečna vodila, odprem pečico in v glavo mi pljuskne oblak vročine, da imam na očalih samo še roso, tik preden mi padejo s stekli direkt na zavitek. Sreči pečem samo na 180 stopinjah, da ne zasmrdi še po zažgani pleši na glavi in skurjeni plastiki. Hitro se očedim, očala bom kasneje, in zdaj že napol slep previdno z žlico postrgam ostanke od mleka, kar se pač da, kajti vročina je neznosna. Hitro še skok po olje, preverim, da me kdo slučajno ne gleda in že je štrudelj premazan z odličnim oljem. Saj se mi je zdelo, da bi ga moral že prej!

Tole pišem in se tresem, kaj bo prišlo iz pečice in kakšnega bo okusa. Na koncu je zmagala moška požrtvovalnost. Zavitek je lepo uspel. Seveda je testo debelo, ko ga primeš, dvigneš samo skorjo, zgleda kot rogljiček, ki ga je v sredino nekdo zabodel, da mu izteka kri barve sliv, ampak okus je soliden. Presladko z dvema žlicama eritritola gotovo da ni. Iz pekača zaenkrat ne gre lepo, ampak strpnost da se ohladi ni moja vrlina. Vseeno opustim, bom počakal pol ure.

Kaj je s to nesrečno cunjo?

Medtem imam čas, da pomijem cunjo. Bolj jo drgnem, bolj se testo sprijema nanjo. Na koncu jo namočim za pol ure, da imam čas za razmislek. Najmanj bi rad, da pride moja draga in kuhinjo začini z besedami, saj sem vedela, da bo tako. Spet drgnem, da se mucka že blago. Nič, saj je stara cunja, ena žrtev pa mora biti, ko delamo vrhunsko sladico, kajne? Obesim jo na radiator, jutri bom ocenil škodo oz. jo bo verjetno moja draga in verjemite, da je stroga pri ocenjevanju, a ko bo okusila pecivo, bo kolateralna škoda pozabljena.

Konec je pa dober!

Konec dober, vse dobro. Pecivo oz. štrudelj oz. zavitek zdaj narežem, previdno, da ne bom popraskal še pekača, ampak zakaj se tako težko reže, zgleda sem res dobro testo naredil, da ni prekrhko.

Zdaj, ko je bitka dobljena, končno pohvalijo tudi domači. Naj bi bil za 7,5 od 10, kar je brutalno iskreno, a se lahko do jutri, ko se ohladi, vsaj po mojem skromnem mnenju, še spremeni, in to le navzgor. Ker mrzel bo še boljši!

Zdaj me čaka pa še pomivanje in čiščenje zoglenelega pekača. Ampak vem, da s tem ne bom imel težav. Kako težko je pa lahko pomiti ogromen zoglenel pekač v malem koritu?

Kot dokaz prilagam nekaj fotk, nisem pa slikal vsega postopka, ker sem pač delal in ideja o blogu je prišla šele kasneje. Sem pa zato upam da napisal postopek dovolj natančno, da si lahko predstavljate. Ker je vse, kar je napisano, čista resnica brez pretiravanja!

Do naslednjič vas pozdravlja moški iz kuhinje.