Po poteh Balkana

Naslov naj ostane kot je, čeprav smo potovanje razširili

blog: potovanja / Evropa, avtor: uporabnik Dragička

12-dnevno potovanje z avtodomom, vročina bila peklenska, ampak zdržali smo pa.

Predog za potovanje je padel, jaz sem naredila grobi načrt, hči ga podrobneje razdelala, šofer bil pripravljen, dedi in Marly sta opazovala ter smo eno jutro štartali na pot

Namenoma smo šli po navadnih cestah Ivančna - Črnomelj - mejni prehod - Karlovac.

Prvo ustavljanje je bilo v Rastokah (Slunj). Zelo lepi slapovi na reki Slunjčica.

Pot smo nadaljevali proti Ličkom selu in levo proti Bihaču. Ura je malo pred 11., stojimo v koloni pred mejnim prehodom Izačić, ne premikamo se, vročinaaa. Nekdo od ljudi, ki so stali ob avtomobilih reče "pao je sistem". Kaj le to pomeni? Seveda, računalniški sistem padel. Moj bog, kaj ne obstaja rezervni načrt - plan B?

Po dveh urah smo se le premaknili in vstopili v BiH.

Cilj nam je bil Bihač, muzej I. zasedanja AVNOJ-a. Neprijetno smo bili presenečeni, ko smo v parku zagledali veliko beguncev. Diskretno smo se vrnili v mesto, kjer smo pogledali le Fethija džamijo.

Pot nadaljujemo ob reki Uni do mesteca Kulen Vakuf, kjer smo se stacionirali v kampu "Lav".

Marly je najbolj užival v vodi:

Noč je bila prijetna, spali smo v redu. Za zajtrk smo v obližnjem mestu kupili pite, ki so jih ženske delale kar na licu mesta.

Drugi dan: Pot nas pelje proti Drvarju:

Pogled na Nacionalni park Une

V Drvarju smo obiskali Titovo pečino, ki je, žal, bila zaprta, ker jo obnavljajo, slikali smo se pa:

Pot nas pelje naprej: Bosanski Petrovac - Ključ - Mrkonjić Grad - Jajce

Ustavimo se na jezeru Balkana, kjer tudi nekaj pojemo.

V Jajcu smo iskali kamp, nakar smo se mogli vrniti nekaj kilometrov nazaj in se parkirali v zelo lepem in čistem kampu ob Plivskem jez, naredili sprehod ob jezeru, pogledai mlinčiče, zvečer, ko se malček ohladilo, smo pa obiskali mestece.

TRETJI DAN: Iz Jajca smo krenuli proti - D.Vakuf - Bugojno - G.Vakuf - Prozor, zavijemo desno na akumulacijskko jezero - Ramsko jezero Ščit

Potujemo naprej proti Jablanici, kjer si ogledamo most na Neretvi ter Muzej bitka za ranjenike.

Malo zmatrani in lačni iščemo nekaj dobrega za pojest: jagnjetina s krompirjem

Vozimo se ob Jablaničkem jezeru in iščemo kamp. Kje za vraga bo kamp, če je na desno planina, levo jezero... Smo ga našli, celo z mamljivim imenom - Avto kamp Miris ljeta. Bila malček presenečena, ker je ime nad mojim pričakovanjem, ampak gostoljubnost "gazde" me potolažila

ČETRTI DAN: Po zajtrku nadaljujemo s potjo - Konjic. Poiščemo "Info točko", kjer kupimo karte za ogled Titovega bunkerja. Ogled z vodičko je ob 10., 12. in 14. uri, vstopa karta za enega je 10 evrov. Zapeljemo se ob reki, levo hribi, desno hribi, ozka cesta... gremo čez reko... še malo se vozimo in... rampa. Nikjer žive duše, parkiramo, zmigoljimo se iz avtodoma, ko se iz male hišice pojavi korpulenten možak... Vljudno nas obgovori (z njim komunicirala hči, mogoče je zato bil tako vljuden) in pove, da moramo počakati 10. uro, ko pride vodička.

Imamo še dobro uro, bomo si privoščili bolj konkreten zajtrk - pečena jajca s porom

Si predstavljate, pečt jajca pred objektom velike stopnje tajnosti.

Približuje se ura 10, odprejo rampo, vstopimo, pokažejo nam pot kam moramo peš. Pribižno 150 m potke, se kar nabralo ljudi - tujci, velika skupina Slovencev... Približamo se stavbi (ena od treh vhodov v bunker), manjša hiška, vstopimo... Zagledam polkrožna železna vrata, pokukam... dolg polkrožni hodnik.

Razprostira se na več kot 6.500 kvadratnih metrov.

Namen nam je priti do Foče... bližnjica je prek Kalinovika na Varoš, ampak so nam odsvetovali to pot, ker je slaba cesta, zato smo se odločili na pot Sarajevo - Varoš - Foča. Ob cesti skorajda ni nobene vasice, planine, gozd, planine... Ustavili smo se ob spomeniku iz zadnje vojne. Travnik je bil ograjen, predvidevali smo, da so mine!

Končno se prikazala Foča, še malo pa bo mejni prehod BiH - Črna Gora.

Na mejnem prehodu kolona, kot bi bili na AC, čeprav smo imeli zaloge vode, smo "tankali" izvirsko vodo. Mejni prehod Ščepan Polje.

Nismo vedeli kaj nas čaka, vozimo ob kanjonu reke Pive. Cesta je ozka, ovinkasta, tuneli so kar vklesani v skale, v gavnem neosvetljeni.

Ker sem imela glavo zakopano v povštrih, nastala je samo ena slikica.

Namesto da smo šli okrog planinskega masiva na Jasenovo polje - Šavnik - Žabljak, mi smo udarili po bližnjici, pred Plužinah smo zavili levo preko prelaza Sedlo, ki je 1907 metrov nad morjem. Vozili smo se po hribih gor - dol, spet gor... Imela sem občutek, da smo na vrhu sveta. Končno se spuščamo... pridemo na širšo cesto, ki ima celo sredinsko črto... Jupi, še malo pa se prikazal Žabljak.

Končno prijahali na Žabljak, po več poskusih iskanja kampa, le našli lep in urejen kamp.

PETI DAN:

Prijetno jutro s 14 stopinjami, čez dve uri je bilo že toplo

Kavica in zajtrk na 1456 nadmorske višine.

Spustii smo se dobrih 20 km na Taro in si ogledali most.

Zapustili smo Žabljak in se napotili na Šavnik - Nikšič. Na levi strani zagledamo tablo "Manastir Ostrog", zavijemo... Ustavili smo se, da nekaj pojemo, ko nas je obgovori gospod z priporočilom, da z avtodomom ne hodimo gor proti manastirju, ker je zelo malo prostora za obrniti.

Pravoslavni manastir stoji visoko na planini Ostroška greda, posvečen je svetemu Vasiiju Ostroškem. Manastir spada med najbolj obiskane manastire na Balkanu, prihajajo pa verniki vseh religij iz vseh krajev sveta.

Bila sem presenečena, ker nas je gor pričakala gneča, na stotine, če ne na tisoče ljudi, ležalo in sedelo po tleh.

Manastir je hudo skomercializiran, med ostalim naš vodič oz. taksist nam je prevoz za dobrih 7 – 8 km in nazaj zaračunal 35 E.