Pot pod kolesa 8

Četrtek, 3. 5. 2018 – Namenjeni smo v Castellane, majhno mestece, ki pa se ponaša z muzejem Citroenov (al kako se že napiše). Ker je do tja samo dve uri in pol vožnje, prespali pa smo v Aptu, kjer je zgodnje jutro – pol osmih, se nam seveda nikamor ne mudi (muzej se odpre šele ob 14.00). Zato smo se odpravili na raziskovanje Apta (bi bilo bolje, ko ne bi šli, ampak o tem pozneje), prvi sopotnik pa si je hotel ogledati mesta, ki jih je obiskoval med bivanjem v otroški koloniji, pred dobrimi štiridesetimi leti.

Ampak najprej smo morali poskrbeti za želodce, ki so nas trdovratno opominjali, naj jih napolnimo. Zavili smo v prvo »boulangerie« - obvezni rogljički in kiš (če lahko pišem pica, potem tudi tale zapis ni v nebo vpijoč, kajne?) ter bela kava in kapučino. Odlično (da je drugi sopotnik med zajtrkom v mestnem parku – spet – dobro, da imajo po mestih, kamor nas vodi pot, parke – »skočil« še v en mestni muzej, ne bom omenjala). In nato potep po mestecu – pardon, vasi – staro mestno (vaško) jedro, ozke uličice, prijetne trgovinice – preveč prijetne. Sem se zelo lepo in disciplinirano »držala nazaj« in drugi sopotnik tudi, čeprav je nor na spominke – ups, lovilce prahu. Dokler ni prišlo do usodnega dogodka – srečanja z majhno, luštno, cartkano, vijoličasto trgovinico, polno sivke in izdelkov iz nje. In, na svojo nesrečo (in nesrečo moje denarnice, se razume), sem stopila vanjo. In obstala odprtih ust – mila, dišave, plehnate slike (moja velika slabost), obešalniki, drobnarije, toaletne vode, parfumi, eterična olja – ni, da ni. Cene pa okoli petkrat nižje kot v muzeju sivke včeraj. Ampak, kolikor sem mogla (presneto težko je bilo, lahko mi verjamete), sem se ravnala po pravilu »držati se nazaj«. Čez dobre pol ure sem trgovinico, ki je merila morebiti slabih petnajst kvadratov, zapustila z vrečko, v kateri je bila toaletna voda, milo s čričkom (neka posebnost in značilnost Apta oz. cele Provanse – tej uganki oz. zanimivosti še nisem prišla do dna) in plehnat koledar. Na nesrečo pa smo ogled Apta organizirali tako, da smo se vračali po isti poti. Ker sem dobrega srca, sem se spomnila še na meni najljubšo sestro (in edino, da ne bo pomote) in na to, da je tudi njej sivka všeč. In sem spet vstopila v isto zapeljivo trgovinico. Ampak tokrat sem bila zunaj že po desetih minutah, saj sem točno vedela, kaj bom kupila. Prodajalec pa je bil tako navdušen nad mojo »zaljubljenostjo« v njegovo štacunco, da mi je poklonil mini flaško dišave. Merci beaucoup.

Apt slovi po kandiranem sadju – v izložbah je kraljeval v neomejenih količinah, ki me pa niso prav nič ganile – zame je ta sladica mnogo, mnogo presladka. Manj trdna sem bila ob ogromnih beljakovih poljubčkih oziroma žličnikih, ki bi se mirne duše lahko imenovali »šeflarji«, tako veliki so bili. Ampak, ker sem imela želodec lepo napolnjen s kišem in rogljički, sem le rahlo vzdihnila in odkorakala dalje, do avta. Med potjo do tja sem morala mimo bolšjega trga – uh, spet so se mi cedile sline ob pogledu na najrazličnejše izdelke iz porcelana. Ker pa vem, da jih nimam kam dat, sem napravila le nekaj fotografij.

Sledila je vožnja po vratolomni (no, ja, primerljiva je s tisto na Mangart, torej le ni tako vratolomna) cesti proti mestecu z imenom Castellane, v katerem kraljuje Citroenov muzej. Bil je seveda legi (na 1100 metrih nadmorske višine) primerno majhen, tako, da sta fanta prišla ven že po dobri uri. Mene motorji in ostala ropotija ne zanimajo preveč, pa sem ostala zunaj in občudovala pokrajino ter rastlinstvo. Sonce je sijalo, ptički so peli, motorji so nagravžno ropotali, hja.

Čakalo nas je še dobre tri ure vožnje do mesteca Finale Ligure v Italiji. Nikoli v življenju še nisem slišala zanj, ampak izkazalo se je, da je prijetno, majhno mestece, tik ob zalivu Mare Ligure, pa karkoli že to pomeni.

Hotel je bil malce čuden – prijazen malčkom – zdelo se mi je, da spim v mešanici otroškega vrtca in Disney-land-a, ampak postelje so bile udobne, to pa je glavno.

Še večerja v mičkeni piceriji, dobre pice oz. fokače (pica brez paradižnikove omake), kozarec rdečega, nato pa pod kožo gledat.

Naslednji dan – petek, 4. 5. 2018 – tujina, arivederči, Slovenija, prihajamo!!!

KONEC

p.S. Evo, izpeljala sem – nič TBC!!!!!!