Pot pod kolesa 5

Ponedeljek, 30. 4. 2018 – čakala sta nas grad in botanični vrt. Poleg tega pa še nakupovanje. To z nakupovanjem je hecno – po eni strani se bojim, koliko bom zapravila, po drugi strani pa se veselim, kaj novega (po možnosti po dostopnih cenah) bom odkrila. Seveda pa ne smem pozabiti na drugega sopotnika, ki je strasten nakupovalec prehrambenih proizvodov. Ampak mi je slavnostno obljubil, da se bo v Španiji (ki je draga država, ne pozabimo!) »držal nazaj« - vsaj poskusil bo. Ampak sem morala obljubiti, da se bom jaz tudi (držala nazaj). Sicer sem hotela pripomniti, da moja hrbtenica tega ne bo ravno zdržala, pa sem bila raje tiho. Zaradi sopotnikovega prijatelja, Aspergerja, ki nekatere stvari razume po svoje.

Tako smo se z avtom (parkirni prostori pred nakupovalnimi centri so zagotovljeni) odpeljali v Auchan, ki pa se je tukaj imenoval Alcampo (morebiti nekateri kampirajo v trgovini – za drugega sopotnika ne bi dala roke v ogenj, da ne bi ;-) ).

Zapravila sem blablabla evrov, kar se mi ni zdelo preveč. Oba z drugim sopotnikom sva se lepo »držala« - saj veste, kam. Kupila sem dva likerja (kostanjevega – po difoltu in jabolčnega), dve kili riža za paello (na željo ds – čeprav še danes prisegam, da je popolnoma enak, kot naš okrogli riž in se prav tako lepo skuha), fake barvilo za paello (da izgleda, kot da je nabutana z žafranom) in seveda – žafran. Bil je drag kot žafran, za pet evrov sem dobila menda ene deset onih posušenih pestičev. Barve so dali pa ogromno.

Nato smo se (spet z avtom) odpeljali v botanični vrt, ki je na pobočju Montjuica. Ker smo od sobote vedeli, da je tam parkirnih prostorov obilo, se nismo sekirali, ali bomo našli kaj praznega ali ne. Imeli smo prav. Parkirali smo lahko skoraj ob vhodu v botanični vrt. Vstopnina je bila več ali manj simbolična –  3,5 €.

Vrt je ogromen in res zanimiv. Mislim, da sva z ds blodila po njem dobre tri ure. Prvi sopotnik je prišel gledat, če imajo kako strupeno rastlino, ki širi naokoli omamne vonjave, zaradi katerih se zaspi. No, našel naju je v sedečem položaju – na klopci pod prastarimi oljkami sva uživala ob razgledu in privoščila počitek utrujenim nogam.

Botanični vrt bi bilo škoda opisovat z besedami, same zase govorijo fotografije, čeprav (se opravičujem) niso najboljše. Tam, kjer so slikane tablice z imeni rastlin, je praviloma tako, da je najprej rastlina, nato ime.

Pajsnila sem ene štiri vrste semen (psssst, pa nič okol govort). Nobena vrsta še ni vzklila, čeprav sem jih ukradla (ja, kesam se). Pravzaprav, da se ne boste preveč zgražali, pobrala sem jih s tal okoli rastlin.

Prvi sopotnik je odločil, da je dovolj ogledovanja šavja (ja, vem, popolnoma isto, kruto izrazoslovje ima kot ena precej ognjena kulinaričarka. Fej in fuj!) in da nas grad čaka.

Ker je grad na istem hribu kot botanični, le da na vrhu, smo do njega prispeli v petih minutah. In spet je bilo parkirišč na izbiranje. In spet smo morali plačati vstopnino ( sobota in nedelja sta me kar razvadili).

Grad je  velik, čeprav dvorane  niso kaj prida impresivne. Čisto drugače pa je z grajskim vrtom in ogromnim, dih jemajočim razgledom na Barcelono. Če boste gledali slike, naj vam prišepnem, da so mačji kakec v primerjavi z resničnostjo. Na žalost.

Z grajskega obzidja je bil lep pogled na letališče, letala so pristajala v razmiku natančno pet minut. S prvim sopotnikom sva tekmovala, kdo bo prvi zagledal letalo v oblakih. Skromno priznam, da sem zmagala jaz – 5:4. Iz rezultata lahko ugotovite, da sva se takole otročje zabavala skoraj celo uro, ampak je bilo luštno.

Nato sva šla še na romantičen sprehod po grajskih vrtovih. Res je bilo dobesedno omamno – vonj lepljivke (Pittosporum) se je širil vsepovsod. Kot da vonj ni bil dovolj močan, sem morala v cvetove vtakniti nos in to tako štorasto, da sem na tla zbila ubogo pikapolonico. Padec je preživela brez posledic, z moje roke je odletela neznano kam, jaz pa sem si zaželela, da mi božji volek pride malce večkrat pred oči. Ob tem dogodku sem se zavedela, kako dolgo že nisem videla naše, navadne sedempikčaste polonice. Tiste ameriške ali kake že, harlekinske, ja (vsaka špranja jih je polna), domačih pa ne. Invazivne vrste pa to, saj veste.

Vreme je bilo sicer lepo, sončno, ampak je pihalo, tako, da je bilo kar hladno (Proxima, če bereš – o kakih kratkih rokavih se mi še sanjalo ni, imela sem jopič iz flisa). Odpeljali smo se v hotel, tam pustili avto in se s tramvajem in metrojem odpeljali v središče mesta, da si privoščimo malo sprehoda in nekaj za pod zob.

Po sprehodu po La Rambli (ste lahko prebrali že včeraj - bila je nabita z ljudmi, ki so pričakali nogometaše Barce v odprtem avtobusu) in okolici, kjer smo občudovali keramične ploščice na hišah, smo šli jest v isto oštarijo kot včeraj. Paelle: prvi sopotnik morsko, drugi sopotnik  zelenjavno, jaz piščančjo. Čisto enaka osnova, z velikim belim zrnastim fižolom in zelenim stročjim, potem pa dodatki: zelenjavna – popečeni klobuki šampinjonov (ds se je povesil nos – ne mara gob, pa sem se žrtvovala in jih pojedla, zato sem mu pa poklonila tri piščančja krilca), morska – dve ali tri velike kozice (in nič drugega, ps bil razočaran), piščančja – polovičke piščančjih krilc. Najedli smo se, to je glavno. Za malo denarja malo muzike.

Ker je bila ura že precej pozna (za naše razmere, Katalonci so se začeli šele ogrevat za nočno življenje), smo se vrnili v hotel. In šli pod kožo gledat.