Pot pod kolesa 2

Petek, 27. 4. 2018 – na pot smo odrinili ob pol osmih zjutraj. Čakalo nas je neto devet ur vožnje, bruto to pri nas nanese tam okoli enajst ur. Torej je bila precej spodobna ura -  če prideš okoli sedmih v mestece, kjer moraš samo prenočiti, še prej pa po možnosti nekaj pojesti, je to čisto sprejemljivo.

Ko z ps in  ds načrtujemo pot, raje izbiramo mala mesteca v bližini velikih, ker smo se iz lastnih izkušenj naučili, da so tam prenočišča precej cenejša, pa nič slabša kot v velemestih.

 Cilj potovanja prvega dne je bil Marsej. Do tja je deset ur vožnje – preveč. Torej sva izbrala majhno mestece 7o km pred Marsejem, z zelo dolgim in imenitno zvenečim imenom Saint-Maximin-la-Sainte-Baume (prisežem, ime je daljše, kot samo mestece). 

Zadnji kilometri pred mestecem so se kar vlekli, priznam. Vozili smo se sicer po avtocesti, ki pa je bila tako ozka in ovinkasta, da sem debelo gledala. Azurno obalo oz. njeno okolico sem si predstavljala nekoliko drugače. Predvsem v smislu boljših cest.

No, ker je bilo tako majhno mestece, smo hotelček našli na en-dva-tri. Ne pravijo zaman – za malo denarja – malo muzike. Da se razumemo, imeli smo vse, kar smo potrebovali – udobne, se pravi, ravno prav trde postelje za mojo razmajano hrbtenico, čiste rjuhe in odeje, brisače, WC in kopalnico v sobi. Tu pa se začne hec. Kopalnica je stala dobesedno na sredini sobe, stene je imela iz mlečnega stekla in sobica je bila tako majhna, da je bilo dobro, da smo s seboj vzeli samo »ta malo« potovalko, ker »ta večje« ne bi spravili v sobo. Ob pogledu na kopalnico je ds onemel, ampak o tem pozneje.

Ker smo imeli še kar precej časa (smo bili pridni in za vožnjo porabili samo deset ur), smo se odpravili malce raziskovat mestece in iskat kako spodobno (beri – poceni) prehranjevalnico.  Ko smo se potikali po mestecu, se je spet uresničil oni rek – strup je v majhnih flaškah.  Kar nenadoma smo se znašli pred ogromno (skoraj večjo kot mestece - no, pa saj bazilike so že po difoltu velike) baziliko, ki je izgledala zelo, zelo stara. Bila je odprta in malo smo pokukali noter. Presenečenje na kvadrat! Našli smo kripto Marije Magdalene in njeno relikvijo – lobanjo v relikviariju v obliki glave, sprednja stran je steklena, da se vidi lobanja. Precej srhljiv pogled.  Nikakor mi ni šlo v glavo – po tem, kar sem do sedaj vedela, naj bi Marija Magdalena umrla v Efezu. Ampak po vrnitvi domov sem prebrala (citiram od tu: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/marija-magdalena-manjkajoca-boginja-v-krscanskem-panteonu.html ): »Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.« (konec citata). Naj bo kakorkoli že, mestece je že na prvi pogled izgledalo zelo, zelo staro. Pripravljali so se na viteške igre, ki naj bi se odigravale v soboto in nedeljo. Vse je bilo nastlano s slamo, po uličicah, trgih in podhodih so se valjale štirioglate bale slame, da si se komaj prebil iz enega konca na drugega.

Ker nam je že pošteno krulilo v želodcu, nismo pa našli nobene restavracije, smo se počili na stole pred prvo prodajalnico kebapa, mimo katere smo šli. Ni kaj, jufka kebap in pomfri sta bila odlična, lastnik pa je celo poznal Slovenijo. Angleščina Francozov je sicer obupna, toliko pa sem ga le razumela, da je poznal Slovenijo (in se mu je zdela lepa), bil en teden v Ljubljani, kjer je on učil delati kebap druge ali pa so oni učili njega – njegova in moja angleščina sta se na tej točki znašla pred nepremostljivo oviro. Ampak, glede na izvrsten kebap v naših rokah je bolj verjetno, da je bil on učitelj. Malo smo še pohajkovali po srčkanem mestecu, si ogledali impozanten vodnjak z žabami, ki so verjetno v boljših časih (beri – ko niso okoli njih popolnoma prekopali ulice) bruhale vodo iz gobčkov in našli sledove nekdanje skupne domovine.

Ker se je skoraj že popolnoma stemnilo, smo odšli pod kožo gledat. Higiena v kopalnici, stoječi sredi sobe, je bila čisto običajna, vroče vode je bilo dovolj. Samo drugi sopotnik je odšel na sprehod, ko sem se tuširala, ko pa se je tuširal on, sem morala obraz zakopati v povšter, da ja ne bi kaj prepovedanega videla. Čeprav se ni videlo čisto nič, ker so bila stekla popolnoma mlečna in celo izjemno malo prosojna. In zaman sem mu dopovedovala, da sem mu v prvem letu življenja brisala pokakano ritko in to ne miže. Je rekel, da se nerad spominja (hm, spomin pa tak) na te čase oziroma mu je ljubše, če ne omenjam takih delikatnih stvari. Oh jej.

Kakor sem že zgoraj omenila, postelja je bila super-truper in spala sem kot v maminem naročju. Do šestih zjutraj naslednjega dne.