Pot pod kolesa 1

Nekje tam avgusta prejšnjega leta se je začel drugi sopotnik (ds) nekam sumljivo vrtet okoli mene. A naj pomete dvorišče? A sem videla, kako je zložil drva? Za zimo je drvarnica čisto pripravljena. Kaj menim, kako je pospravil klet? Hm, kadar začne takole plesat okoli mene, točno vem, kaj je njegov namen. Naslednje prvomajsko potovanje, jasno. Ponavadi ne pove tako kmalu, kam bi rad šel, ampak še dovolj zgodaj,  da se lahko s prvim sopotnikom (ps) »privadiva« na dejstvo, kaj nas čaka.

Ker ds ni samo strasten popotnik, ampak tudi »srečni« nosilec Aspergerjevega sindroma, se je šele v zadnjih letih naučil, kako kakšno stvar povedati »okrog ovinka«. 

Torej, avgusta me je poleg ogromne pridnosti, zgoraj omenjene, začel siliti, naj gledam španske oziroma mehiške oziroma kajvemkakšne nadaljevanke. Češ, se bom naučila španščine. Več znaš, več veljaš (na mojo (ne)srečo ima neverjeten, ampak zelo specializiran spomin – zapomni si samo tisto, kar je njemu v prid – prejle omenjeno krilatico je slišal od mene, ko se mu nikakor ni dalo sesti za učbenik). In ogromnooooo njegovih znank je šlo študirat španščino, ker so se jo naučile prav iz teh nadaljevank. Na faksu  praktično niso imele nobenega dela, nobenega učenja. Lagodno so se sprehodile do diplome.

Ker sem precej realne sorte, v take pravljice seveda ne verjamem. Ampak dregnem naravnost tja, kamor si najmanj želi. »No, katero mesto bi rad obiskal?« Molči in me gleda nekako izpod čela. In začne spraševati o finančnih možnostih. Pri tem me malo stisne v želodcu. Ok, Srbija, Turčija, Romunija, tudi Grčija so cenovno še nekako prebavljive, še posebno, če spiš v cenenih hotelih. Ampak prejšnje leto je nekaj sanjal o skandinavskih deželah in Nord Capu, česar pa trenutno naša blagajna ne bi prenesla. Ampak Skandinavija in španščina ne gredo skupaj, se tolažim.

Morebiti bi drugi sopotnik rad še olepševal in poveličeval vso stvar, ampak njegov prijatelj Asperger mu tega ne dopusti. »Sem mislil, če bi šli v Barcelono. Krasne stvari so tam,« ustreli kot iz topa in me pričakujoče gleda. Aha, zdaj pa imam, ko nisem gledala španskih nadaljevank. Ampak, nikjer ni rečeno, da bomo res šli. Zadnjo besedo ima prvi sopotnik (ps).

Ki nekako ni preveč nenavdušen nad predlogom. Glede na to, da je tam že bil, mora imeti prav lepe spomine. Torej, v pol ure je odločeno in potrjeno – Španija, oziroma Katalonija nas čaka. In da veste, tako zgodaj nam je povedal zato, da bomo začeli šparat. Menda imajo tam precej zasoljene cene.