Čistoče ni nikoli preveč

No, zgodilo se je pa, da je babica pozabila razkužilo. Ene parkrat. In tako je plastenka z razkužilom prišla do Damikinega doma šele kak mesec po rojstvu. Takrat je pa mama že ugotovila, da (hm hm neverjetno) dete preživi tudi brez tega čudežnega zvarka.

In je stalo razkužilo na polici … dolgo … neuporabljeno. Potem pa je en dan mama ugotovila, da se da z njim čistit kakšne trdovratne madeže (kot na primer sledi kulija na čisto novi beli klubski mizici).

In potem je en dan dobila Damika v dar eno tako luštno knjigico. Plastično. Ki poje in igra in se svetijo lučke na njej. Ampak … ta knjigica je bila rabljena. In je rekla mama atiju, da to pa res ne gre, da bi kar tako knjigico dali detetu v roke. In je iz police privlekla razkužilo in malo krpico in se lotila čiščenja knjigice.

Prvi pogled na krpico je potrdil vse mamine besede. Krpica ne samo da je bila umazana. Bila je ultra umazana. Skoraj črna.

»No, a vidiš … » je začela razlagati atiju. Potem pa je njen pogled zaneslo na platnico knjigice.

Tam kjer je bila lepa temnovijolična barva (kot del slikice), se je bohotila snežna belina s primesmi vijolične.

»O marička!« je mami ušel vzdih. Ati pa je planil v krohot in se kar nekaj časa ni mogel zresniti.

Tako je razkužilo spet našlo prostor na polici. In razen za kakšne hude madeže, ga mama ni več uporabljala.

Do pred kratkim. Ko se je spet lotila razkuževanja igrač. Za Malega princa, seveda.

In je drgnila in ribala … in na krpici zagledala sledi roza barve.  Pa je najprej debelo pogledala, potem pa se je spomnila na knjigico. In je čisto previdno (in čisto tiho) pogledala okrog sebe, če jo slučajno kdo gleda … in ko se je prepričala, da ni nikogar … še na hitro ocenila škodo … Jah, en lonček z luštkanim narisanim obrazekom, je ostal brez desne ličke.

Tokrat se je smejala tudi mama. Atiju pa raje ni povedala.