Poceni angleški zajtrk

Slovenija oziroma Ljubljana ima izjemno srečo,  da leži zahodno od Dunaja in severno od Rima; do Benetk nas loči manj kot 3 ure vožnje, v Gradcu smo v dveh urah ... Je pa še eno mesto, ki se svoji bogati zgodovini in cvetočemu gospodarstvu lahko ravno tako zahvali svoji geografski legi - francoski Lille.

Prestolnica dežele Hauts-de-France leži samo 45 min s TGV (kratica za Train à  Grande Vitesse/vlak velike hitrosti) oziroma 120 km od Bruslja, 1 h od Pariza s TGV oziroma 225 km in 1,5 h z vlakom Eurostar pod Rokavskim prelivom oziroma skoraj 300 km od Londona (vlak vozi pol ure Lille - Calais, pol ure pod morjem in pol ure po Angliji).

Naš enodnevni obisk Londona se je začel ob 8.30 na mednarodni železniški postaji Lille - Europe, zaradi časovne razlike pa smo se v London pripeljali že čez pol ure, ob 9.00 po lokalnem času. Na železniški postaji St. Pancras so nas že takoj na začetku presenetile težave, niso nas namreč pustili zapustiti postaje skozi glavni izhod/vhod, ker so bile težave na postaji londonske podzemne železnice King's Cross, s katero je povezana železniška postaja. Tako smo se najprej odpravili na peron 9 in 3/4, znameniti peron Harryja Potterja. Po obveznih nakupih spominkov pa je prišel na vrsto pravi angleški zajtrk v restavraciji  čez cesto, nasproti železniške postaje St. Pancras.

Že vnaprej je bilo jasno, da v enem dnevu ne bo možno kaj več, kot degustirati nekaj najbolj znanih angleških jedi ter dobiti občutek za središče mesta. Kljub temu pa nam je uspelo dan organizirati tako, da je bilo za vsakogar nekaj ...

Prva znamenitost je bil stadion nogometnega kluba Arsenal. Nihče od nas ni navijač kakšnega londonskega kluba, pozornost pa zbuja seveda klubska legenda Wenger, tako da je bila odločitev lahka: stadion, do katerega se najhitreje pride - Emirates stadion. Poleg tega je bila še logistika lahka, ena postaja podzemne železnice na eni strani stadiona, druga na drugi strani. Vmes pa pogled na tipično londonsko mestno ulico ven iz središča, obisk "fun shopa" in krasne fotografije stadiona, kipa Thieryja Henryja. Ogled stadiona... ob drugi priložnosti. 

Z uporabo linije Piccadilly (v Londonu linije podzemne železnice nimajo številk, pač pa imena) znamenite londonske podzemne železnice (underground) smo se zelo hitro premaknili v središče mesta, kjer nas je čakal sprehod mimo glavnih znamenitosti: od trga Piccadilly circus, do Trafalgar square in naprej mimo Downing street 10 do Westminsterske palače in parlamentaob reki Temzi. Na žalost pogled na Big Ben in parlament ni izpolnil pričakovanj, trenutno je znameniti zvonik namreč v zidarskih odrih, prav tako deli fasade parlamenta. Prav tako pa smo se izognili stroškom in čakalni vrsti pod kolesom (London Eye) - do konca januarja bo deležen rednih letnih vzdrževalnih del. 

Do sem je šlo še sorazmerno poceni, razen vozovnic za Eurostar (cena je odvisna od dneva nakupa), celodnevnih vozovnic za londonska lokalna prevozna sredstva (cena: skoraj 15€/osebo) in angleškega zajtrka (8€/osebo) še nismo prav dosti zapravili, nato pa se je začelo ...

Precej zaradi mraza in vetra, malo pa tudi že zaradi utrujenosti smo se odločili del Londona pogledati kot panoramo med vožnjo z ladjico po Temzi. Zato smo skočili na rečni avtobus, za katerega pa je bilo potrebno doplačilo, ne glede na dnevno vozovnico (doplačilo nekaj več kot 6€/osebo za vožnjo od parlamenta do mostu Tower). Kar prijetna polurna vožnja, ladjica se namreč ustavi pod londonskim kolesom, ob Shakespearovem gledališču, vozi pod mostovi, odpre pa se tudi pogled na stolnico svetega Pavla in londonski City (poslovno središče z nebotičniki). Ladjica ni "hop on hop off", da bi bili možni izstopi ali vstopi -  še k sreči, vstopnina v Shakespearovo gledališče in voden ogled staneta namreč več kot 19€/osebo. Prav tako smo si namesto vstopnine v Tower (več kot 24€/osebo) raje privoščili "fish and chips" s pogledom na Tower Bridge. Mogoče bi bilo vseeno boljše plačati vstopnino za Tower Bridge, cena za "fish and chips" ter Tower Bridge je enaka (nekaj čez 10€), doživetje na mostu pa bi bilo najbrž precej večje kot med kosilom. Prvo razočaranje je bilo že to, da je bila riba kar cel file, ne pa v koščkih, pomfrit ravno tako ni nič v sorodu s tistim v Flandriji, ko pa smo našli še kosti v ribi ... tega v naslednjem programu Londona zagotovo ne bo! "Fish and chips" bomo še naprej raje jedli na goriškem festivalu Gusti di frontiera.

Popoldne se nam ni dalo več pešačiti, zato smo kar sami uvedli "hop on hop off" z avtobusom številka 15, ki ustavi tudi pred stolnico. Sicer sem vsakič, ko je bilo potrebno poiskati avtobusno postajo, želela po desni strani ceste, a tudi postaje so seveda na levi. (Mimogrede, fotografij notranjosti stolnice ni, ker je vstopnina 21,50€/osebo, česar gorenjska denarnica ni dovolila, predvsem zaradi kulinaričnih načrtov za popoldne). Ti načrti pa so bili moj dogodek dneva - že dolgo si želim poskusiti pravi angleški popoldanski čaj z vsem, kar spada zraven. Popoldansko malico, ki je pravzaprav nadomestila tudi večerjo, smo si privoščili v Tea terrace na vrhu veleblagovnice Fraser na Oxford street, ki bolj kičasta, kot je bila, ne bi mogla biti, se pa pohvali s pravim, tradicionalnim čajem. Na menuju je bilo: 8 sendvičev (okuse se izbira), 6 sconesov (sladkih žemljic, na katere se namaže maslo in marmelada), 6 rezin peciva v sorodu z mufini, vendar ne v obliki mufinov, marmelada, maslo in 3 vrči čaja. Cena 63€ vse skupaj.

Po obilni malici je bil čas samo še za nakupe spominkov. Na Regent street smo stopili v čajnico Whittard za obujanje spominov na London ob pitju čaja doma. Nato pa ...

... so se začele težave, ki bi lahko naš obisk Londona podaljšale za kakšen dan, izlet pa še precej podražile.  

Na postaji Piccadilly smo želeli sesti na vlak podzemne železnice, ki pa se ni hotel premakniti, niti se ni vedelo, kdaj se bo ... Zato smo zapustili to podzemno postajo, se z avtobusom premaknili do druge na Oxford circus, kjer pa je bila pa situacija še hujša. Na vstopih v podzemno postajo je bila takšna gneča, da so čakajoči zasedli celo križišče. Postalo nam je jasno, da s podzemno železnico ne bo nič, imeli pa smo samo še eno uro do zaključka registracije za zadnji vlak Eurostar tega dne. Na avtobus, ki pelje proti postaji St, Pancras, bi morali predolgo čakati, po 17.00 pa so tudi na londonskih ulicah hudi zastoji. Zato nam je preostal samo še taksi, oziroma uber, ki smo ga že uporabili na Hrvaškem poleti in v Franciji v zadnjih tednih  večkrat. Čez nekaj minut se je pripeljala Daiva (Litvanka, živeča v Londonu, z neverjetnimi sposobnostmi vožnje), ki je drvela po Londonu, kot bi tekmovala v formuli 1. Nekajkrat se mi je zdelo, da smo tik pred prometno nesrečo, a le zaradi smeri vožnje ... do konca nisem dojela te smeri vožnje, kjer so križišča narobe, avtobusne postaje na napačni strani ..., a pomembno je bilo, da teh težav ni imela naša taksistka, ki nas je pravočasno oziroma 15 minut pred koncem registracije pripeljala točna pred prava vrata železniške postaja za odhode v tujino.

Sledilo je še 90 minut vožnje, med katerimi smo delali načrte, kaj bomo počeli oziroma česa ne bomo počeli med naslednjim obiskom Anglije. Ostala nam je še Buckinghamska palača (po novem je možno videti menjavo straže samo vsak drugi dan, na dan našega obiska je ni bilo, zato nismo hodili tja);  vožnja z londonskim kolesom, za kosilo kakšna shepherd's pie, Greenwich, Hyde park - naslednji obisk bo zagotovo v toplejšem letnem času, veleblagovnica Harrods, Wembley, kakšen indjski curry ... pa seveda skok na podeželje z vlakom, v Oxford recimo. Naslednjič bo zagotovo potrebnih več dni ...   

Za tokrat  lahko rečem, da je bil obisk Londona neprecenljiv, za vse ostalo pa poskrbi mastercard ;) oziroma kako gre že tista reklama ...