Damika je nestrpna

Se je nekega dne Bratec postavil pred teto, roke postavil v bok in strumno vprašal: "Kdaj boš dobla dojenčka?"

Teta se je nasmejala: "A veš Bratec, najprej bosta imela vidva z Gospodičnico rojstni dan, potem bo pa že dojenček pokukal na svet."

Pa je bil Bratec zadovoljen. Za nekaj časa. A ga je potrpežljivost minila, ko je bilo praznovanje rojstnega dne mimo, pa dojenčka še kar ni in ni bilo. 

"Teta, kdaj bo dojenček pokukal na svet?" je spet stal pred teto. Tokrat je teta samo skomignila z rameni in rekla: "Ne vem, Bratec!" Namreč, detece je že zamujalo in tudi teto je zdaj strašno fejst imelo, da bi KONČNO spoznala ta mali čudež. 

No, pa so po doooolgem čakanju le dočakali ... Rodila se je Damika.

In zdaj, 3 leta kasneje, je Damika tista, ki svoji mami vsake toliko zastavi vprašanje: "Kdaj bo dojenček ven pokukal?" Mama je tokrat bolj previdna. reče le: "Kmalu Damika, kmalu!"

In potem Damika vpraša: "Mami, a je že zdaj kmalu?"

Zadnjič pa priteče Damika k mami in njenemu veliiiiikemu trebuhu (Damika se še vedno ni navadila nanj in vsakič ko priteče od kod in si želi objeti mamo, se zaleti v ta velik trebuh. In to tako, da jo kar odbije nazaj.). Stegne ročice in objame mamo (no, bolj njen trebuh), se malo umakne, stegne roke in na ves glas (zelo prepričljivo, s hudim glasom!!!) reče: "A boš že plišel ven?"