S sosedo po gobe

Iti po gobe s sosedo je prijetno in koristno ("iti po gobe" morate v tem primeru razumeti dobesedno in ne kot frazo). Predvsem zato, ker ona nabira jurčke, jaz pa ostale gobe (pa ne zato, ker jaz jurčkov ne bi marala, ampak, ker nobenega ne najdem). Torej, tik  predno pride k meni, skočim pod bajto na staro mesto pogledat, če je od zadnjič kakšna zlata golobica pokukala na dan. Najdem tri lepotičke in jih nesem v kuhinjo.

Ampak sem prepozna. Sosedka je ravnokar prišla in se že križa, ko vidi, kaj nosim v rokah. "Daj, stran vrž tega strupenega hudirja, kdo bo pa to jedel! Tud enkrat ne bom jedla pri tebi gobove župe, tolk, da veš!"

Nič ne rečem v svojo obrambo, saj vem, da je vse bob ob steno. Vzameva vsaka svojo cajno in se napotiva v gozd. Morava mimo travnika, ki ga jaz še pogledam ne, saj sem prepričana, da je tako blizu poti (pravzaprav tik ob njej), da gobe nimajo niti časa zrasti do polne velikosti. Ampak, ja,  uganili ste, zmotila sem se. Agi me že ruka pod rebra:"Daj no, mal glej okol, a nič ne vidiš?" Matr, ene osem velikih, ogromnih, krasnih marel potrpežljivo čaka, da se jih kdo usmili in jih nese v hišo na toplo. Kdo bi si mislil! Dobr, marele pospraviva in nadaljujeva pot po gozdu.

Agi gre po hribu navzgor kot vihar in gleda takole, nekako izpod čela na breg. Kajjazvem, kako. V glavnem, ko prisopiham do nje, ima v košari že tri jurčke. Mlade, čvrste. "Prepočas hodiš, morš hitr it!" me uči. Pri meni je to vseeno - naj grem hitr, počasi, v baletnem koraku ali poskakujem - ne najdem jurčka, pa če se na glavo postavim in z ušesi odganjam. Ampak, glede na to, da je letos res izredna gobja letina, se tudi mene usmilijo trije jurčki in mi skoraj sami od sebe skočijo v košaro.

V doooolgih odmorih med nabiranjem jurčkov pa veselo v košaro polagam cigančke (teh je dobesedno več kot listja),

kostanjevke (ki so glih tolk dobre kot jurčki),

sirovke, malinove golobice (zanimivo, letos nisem našla niti ene zelenke), mavelne in maslenke. Za hlačnico me pocukata še dva dedka in cel kup bisernic.

Ampak te pustim lepo pri miru. Nočem tvegati, da mojo dobro sosedko, ki že ima polno košarico jurčkov, zadene kap. Poleg tega se dobro spomnim, kako mi je stara mama pripovedovala, kako so namesto bisernice jedli panterjevo mušnico, kako so jim v bolnišnici izpirali želodce in kako so viseli na nitki. Tako, da zdaj do bisernic čutim veliko spoštovanje (no ja, tole je zelo lepo povedano) in jih raje puščam gozdu v okras. Ne glede na gobe, ki ostanejo v gozdu, sta najini košarici skoraj polni, ura je tudi že cajt in zato se odločiva za pot domov. Kako sem se po mestu, kjer hrbet izgubi dobro ime, drsala ene dvesto metrov po blatni strmini, ne bom govorila. Sem vesela, da sem oblekla prastaro trenirko in da imam doma pralno žajfo al nekaj podobnega. Tudi ne bom razlagala, kako so me noge bolele. Da pa imam sedaj v skrinji gob za petkrat skuhat juho, pa ponosno povem. In ajdovi žganci zraven - matr, se že veselim zime.

P.s. Kljub neštetim poskuso, mi ni uispelo mojih sličic gob spravit v galerijo. Preprosto, ne znam, odkar je "nova kulinarika". Zato se vam opravičujem, sličice so z interneta. Gor sem jih pripopala za vsak slučaj, če kdo katere še ni videl.