Pomembna življenjska lekcija ali tudi smrt je del življenja

Nekega nedeljskega jutra je njena hči zakurila v peči (to so bili še časi, ko je vsaka kuhinja imela peč na drva) in šla k jutranji maši. 

Prababica je še ostala v postelji in malo dremuckala. 

Naenkrat pa je začutila, da jo tako čudno žgečka v grlu. Pravzaprav že kar draži. Dvignila se je in pogledala naokoli. Ugotovila je, da je nekaj narobe z njenim vidom. Vse je bilo tako megleno.

Sama pri sebi si je rekla: "Aha, tako torej zgleda, ko umiraš!" Mirno se je ulegla nazaj v posteljo in čakala, kaj se bo zgodilo (ali bolje - na svoj odhod s tega sveta).

Potem pa je zaslišala ropot pri vhodnih vratih. Bila je hči, ki se je vrnila od maše. 

Vsa zgrožena (hči namreč) je vstopila v popolnoma zadimljeno hišo - dimnik iz nekega razloga pač ni vlekel in se je dim razširil po vseh prostorih. Hitro je odprla vsa vrata in okna ter stekla preverit, kako je z mamo.

Presenečena je ugotovila, da je mama budna in da čisto mirno leži v postelji. In še bolj presenečena je bila, ko je poslušala mamino razlago, zakaj ni ukrepala, ko je videla dim v sobi. 

No, konec koncev pa je prababica živela še kar nekaj let po tem dogodku - je pa bil (in je še) dogodek razlog glasnega smeha na vseh družinskih srečanjih.