Najboljša večerja v življenju

Tako je bil potreben res samo kratek hipec, da se je ob skupnem čofotanju v jezeru (Damika ima namreč to srečo, da živi zeloooo blizu jezera in njeni trije bratrančki to z veseljem izkoristijo) porodila ideja o kampiranju. Le kje bi postavili šotor, so se spraševale majhne in malo manj majhne buč(k)e.

Iiiii ... kje neki. Na Damikinem vrtu. 

Pa so se neko soboto dopoldan pritovorili v veliiiikem avtu. No, je bil kar kombi. Bil je nabasan do zadnje špranje. Kot bi šli na 3-tedenski dopust.

Ko so razvili šotor - ki je bil star točno toliko kot Gospodičnica - beri in piši še malo pa bo 5 let - pa je šele sedaj ugledal luč tega sveta - so ugotovili, da ima Damika malodane premalo ravnine okoli hiše. Ampak hej ... sej niso mehkužci. In so hiteli zabijati kline, pa napenjati šotor, pa napihovati blazino (jo je posodila Damikina mama in to tisto dvojno - če padeš iz nje se lahko še resno pokoduješ, tako je visoka). 

No in  Damika ne bi bila Damika če ne bi tudi ona začela: "Ja, ko bom spala v šotolu ..." In je rekel Damikin ati: "Pa res, zakaj ne bi tudi midva spala v šotoru!"  In šel na podstrešje odkopavat njihov (majhen) šotor. 

Ko sta oba šotora stala, se je vesela druščina odpravila na plažo. In tam preživela cel dan. 

Že zjutraj se je utrnila še ena ideja. "Kaj pa če bi zvečer zakurili ogenj in pekli tvist?"

"Kaj pa je tvist?" so v en glas vprašale 4 radovedne glavce. Pa je razložila Damikina mama (ki je tretjino svojega življenja preživela pod šotorskimi krili v družbi skavtov in skavtinj), da je to tako posebno testo (moka+voda+sol), ki ga navijemo na palico (ki jo dobimo nekje v gozdu) in ga spečemo nad žerjavico. da pa je vse še malo bolj fensišmensi pa lahko na palico nataknemo še hrenovke in jih zavijemo v to testo. In voila ... večerja je naret!

In so res malo prej spakirali svoje zadnjice iz plaže, zakurili ogenj, pripravili testo ... in čakali.

Vmes je v njihovo ulico zajadral še avto z madžarskimi turisti, ki so iskali bližnji kmečki turizem. In je prišla gospa vprašat za navodila. Ko je videla šotore, ogeenj in cel kup razposajenih otrok je komentirala: "Oh, a vi ste tudi turisti!" Pa so odrasli hiteli pojasnjevati da: "Ne, ne mi smo kar domačini!"

No, žerjavica je bila pripravljena, palice s hrenovkami in testom tudi ... Kako lepo se je bilo stiskat ob tistem majhnem ognju, vdihavati dim in gledati, kako testo postaja vse bolj črno. No ... sej ne ... tu in tam komu se je malo ponesrečlo, a večinoma je bilo prav lepo zapečeno. In še bolj okusno. Bratec je na konc večera celo izjavil: "To je bila najbolj dobra večerja v mojem življenju!"

In kot je ponavadi - je po večerji je prišel čas za spanje. In namesto, da bi takrat otroški vrišč ponehal, se je še okrepil. Ampak resno - pa kdo hoče iti spat, ko gori ogenj, igra glasba (pa ne sam tista iz aparata, ampak še tista iz jezera, pa še tista od spodnjih sosedov, ki nekja praznujejjo) in se ima človek nadvse fino v družbi svojih bratrančkov? No, kakorkoli, starši so bili neizprosni. Treba je spat in konec. Damikina ati in mama sta si na Damikino veliko žalost premislila glede spanja v šotoru ("A veš Damika, bomo najprej kupili spalno vrečo za tebe, potem pa bomo tudi mi šotorili, a prav?"), ostali trije lumpki pa so odtavali do velikega šotora in eden za drugim zaspali kot polhki. 

Starši pa so si privoščili še malo sproščenega klepeta  v romantičnem vzdušju. 

Ko je šla mama preverit Gospodeka, Brateca in Gospodičnico, pa se je iz šotora zaslišel glasen neustavljiv smeh. Začudeni pogledi odraslih, ki so ostali ob ognju so se spremenili v še glasnejši smeh, ko je prišla mama nazaj in v smehu komaj, komaj povedala, da v šotoru nikakor ni našla Brateca (vsi trije so spali na visoki napihnjeni blazini). Po precej iskanja ga je našla -  v špranji med steno šotora in blazino. vsega prepotenega in  - spečega.