25. jun 2014 15:44
Katrca,
malo manj jamranja bi bilo zelo konstruktivno. Poleg tega so mature "uvedli" veliko prej, preden so tvoje prababice prijokale na svet, tako da...... no, pustimo to. Ampak, resno - v petih letih čakanja na kakršno koli delo bi se pa človek že nekako prikopal do spoznanja, kateri kadri pa dobijo delo in se vsaj malo izobrazil v tej smeri, ali pač ne?
Pa nikarte misliti, da hočem zdaj strgati korenček tistim, ki ste brez službe, šlek šlek, sami krivi. Niti priblžno. Predobro vem, saj vsak dan vidim, kako in zakaj pri nas ljudje ostanejo brez zaposlitve, in boli me, da je tako. Ampak pomagate si pa tudi lahko samo sami.
Biti brez službe je seveda zelo težko. Sama sem bila tri mesece in to so zagotovo bili najdaljši trije meseci mojega življenja, ker sem se počutila kot popolna zguba. Ne predstavljam si, kako je, če to traja leta dolgo, vsekakor pa je hudo. Ampak nova služba tudi ni nekaj, kar "dobiš". Čakati, da ti nekdo nekaj "zrihta", je kot čakati princa, ki bo prišel in potrkal na tvoja vrata. Novo službo si moraš pač narediti ali poiskati sam. In to mora biti bistvo razmišljanja vsakogar, ki se znajde v situaciji, da išče zaposlitev.
Moja služba je taka (zaenkrat jo pač še imam), da dobim v roke tudi kar nekaj prošenj - bodisi za zaposlitev ali za študijsko usposabljanje ali počitniške prakse ali za delo preko študentskega servisa. In lahko povem kar takoj, da za nič od tega nima prav nobenih možnosti tisti, ki (1) napiše, da bi delal kar koli in/ali (2) pošlje pismo polno pravopisnih in slovničnih napak (razen, če ni tujec in se trudi napisati dobro prošnjo v njemu tujem jeziku, sicer so pa kvalifikacije in motivacija v redu). Sem od ene nadobudne mladenke enkrat slišala - ja saj ne rabite Šejkspira. Res ne, hvala bogu. Ampak mogoče pri motivacijskem pismu res zamižiš na eno ali obe očesi, če iščeš nekoga za delo, ki ne zahteva nobenega znanja in komunikacijskih sposobnosti; če pa gre za delo, ki zahteva visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, potem je pa vendar jasno, da bo ta človek moral od časa do časa ustvariti tudi kak pisni izdelek, ne glede na profil; če ne drugegaa, bo moral dati od sebe kaka navodila, spisati delovne postopke, pisati strokovne članke, oddajati poročila o svojem delu nadrejenim, da ne govorimo o naročnikih. Menda ja ne mislite, da si srednje in male firme ali javni zavodi lahko privoščijo lektorje, ki bodo spravljali v red umotvore "strokovnjakov"? Pa verjemite, da od študentov v zadnjih letnikih univerze in tudi od diplomantov kar pogosto dobimo v roke skrpucala, ob katerih se resno sprašujemo, ali so ti ljudje sploh pismeni, oziroma, kako so se pretolkli skozi osnovno šolo. Ali pa take, ki trdo verjamejo, da ne spada v njihov delokrog, da po osmih urah dela v laboratoriju tega za seboj tudi pospravijo.
Seveda ni recepta, kako najti delo. Ampak ne morete ga dobiti, če prepisujete prošnje z interneta, če ste sive miši, ki se prav v ničemer ne razlikujejo od vseh 99 drugih, ki so se prijavili na isto prosto delovno mesto, če ne pokažete vsaj malo interesa, da bi res delali točno to delo v točno tej firmi. Če se recimo prijavljate za delo v tovarni varistorjev, vsaj prej poglejte na internetu, kaj varistor sploh je, če že mislite delati v njihovi prodajni službi. Ugotovite, kaj potrebujejo in kaj od tega lahko ponudite. Tudi ni prav dobro, če se skregate s kadrovnikom na razgovoru za delo. Ti so včasih res prave cvetke in mislijo, da so boga potegnili za jajca, ko od nesrečnikov na oni strani mize zahtevajo "no, zdaj pa mi najštejte tri vaše največje slabosti". Verjemite, kdor v takem primeru skrušeno prizna, da zjutraj običajno zamuja, kdaj pa kdaj spregleda kake podrobnosti in ne mara plešcev, ta je vsekakor zamolčal svojo največjo slabost, namreč neumnost. Če iščejo prav take, je pa tako ali tako bolje, da poberete šila in kopita prej kot prepozno (razen, če niste res neumni).
Pa ne bojte se dela v tujini. Saj ne greste v izgnanstvo, greste po izkušnje, ki jih doma ne morete dobiti. Ne mislim toliko na strokovne izkušnje (no, tudi te) - predvsem je to izjemna življenjska šola, ki skriva tudi marsikatero presenečenje. Tudi vaših otrok ne bo pobralo, če jih vzamete s seboj - nasprotno, obdarili jih boste z izkušnjami, ki jim bodo kasneje v življenju samo koristile. V bistvu se res vse življenje odpirajo nova in nova vrata, ampak samo tistim, ki se potrudijo, da sploh pridejo do njih.
Kar se pa izbire študija tiče: še kako pomembno je, da razmislite, kaj bo z vami, ko diplomirate. Študirati, kar vas najabolj veseli, je že lepo, ampak saj ste vendar odrasli in sami veste, da se boste morali potem nekako tudi sami preživljati. Izgovor "nam niso povedali, da ni služb, ko smo se vpisovali", je presneto klavrn. Saj ste vendar odrasli, zavrtite no pred vpisom glavo naokoli, poglejte malo po zavodih za zaposlovanje, kaj se ponuja. Če smo že uničili celotno našo tekstilno industrijo - a je res konfekcijska tehnologija najbolj pametna izbira? ALi sploh imate predstavo, kaj počno komunikologi in kaj v praksi delajo? Biti vam mora jasno, da enih kadrov potrebujemo pač več kot drugih, razmislite vnaprej, ali boste opravljali delo, ki bo samo prihajalo k vam (recimo pacienti k zdravniku na urgenci), ali se boste morali sami kot svobodnjak prodajati na trgu (recimo kot dramaturg ali filozof), pa kako boste posekali konkurenco (recimo kot frizer v Spodnji Šiški, kjer so posejani na vsakih 100 m eden).
Saj ni lahko, spada pa k življenju. Vsakdo jih vsake toliko dobi po glavi, vsake toliko pa se mu tudi odškrdnejo nebesa. Potruditi se moraš in srečo potrebuješ - samo eno ali drugo nikoli ni dovolj, vsaj ne na dolgi rok.
Sonja