14. dec 2010 9:00
Imam en ponesrečen občutek, da si ženske same zadajamo neke naloge, za katere msilimo, da bo njihova realizacija blazno pripomogla k naši promocij. Da si mislimo, oh, tole naredim, potem bodo pa vsi v okolici videli, kako obvladam, stvar bo nepozabna, ne bo se dalo tega pečata izbrisati in še leta po tem se bo o tem govorilo v presežkih.
Pa je bridka resnica, da ponavadi ni tako.
Tule se že leta pojavljajo vprašanja o tem, kaj se posebej silnega in nepozabnega naredi za to-in-to priložnost in iz osnovnega vprašanja se čuti, da je tisti, ki je vprašal, v to vprašanje vložil ogromno upanja in da blazno veliko pričakuje.
Bi rekla takole: Romana, če tvoje pleme je mesno klasiko, pač je mesno klasiko. Pa naj to je še za božično večerjo. V letu je ogromno dni, ko lahko do mile volje in z manj emocionalne presije eksperimentiaš in kombiniraš. In v letu je ogromno dni, ko boš lahko plemenu, če se bo kaj frgulilo in zmrdovalo, da tega pa da ne bo jedlo, pa da ni dobro in take stvari, mirno razložiš (tule ponavljam modre besede svoje mame), da tole ni `a la carte restavracija, skuhano je tole, kdor je lačen bo pojedel, kdor ni lačen pa lahko nemudoma prevzame kuhalnico ali pa čez nekaj ur razmisli, če bo pojedel tole, ker drugega pač ne bo......
Hočem reči, pusti čez leto svoji domišliji (evo, pa imaš izziv za naslednje leto) prosto kulinarično pot in nanjo postopoma navajaj tudi svoje pleme. Pa boš ob letu osorej suverena v eksperimentiranju in sestavljanju jedilnikov.
Ker ni ga hujšega, kot da človek za svečan trenutek nekaj pripravi, potem se pa stvar bodisi sfiži, bodisi ni čisto tako, kot bi moralo biti (pa se potem po nepotrebnem opravičuje ob hrane polni mizi), na koncu pa še pleme reče, da bi raje nekaj pohanega in na tak način kot lani.
Vendelina jr.