Zadnje čase funkcioniram s polovično močjo. Kakor hitro se hočem "malo bolj obrnit" (delo se kopiči), sem že v štartu zmatrana in od mene nič! Razmišljam ali prihajam v "tista leta" haha?!
Skratka, ali ima kdo kakšen recept v tem vlažnem in spremenljivem in napornem vremenu, da jaz malo bolj zafuncioniram?
V mestu je tale betonska gosta mokra vročina še bolj neznosna. Saj grem vsako jutro navsezgodaj, ko razen mene in golobov ni nikogar, tisti krog za dvigovanje pritiska, a ne pomaga prav dolgo.
Doma se popoldan vsi vlečemo kot megle, jaz sem že malo tečna, zmatrana od nič in vsak dan sproti čakam, da se bo zgodil čudež in da bomo vsi skakljali kot srnice.
Se doma nočem pogovarjati o utrujenosti (ali kar koli to že je?), da jim ne bi dajala potuhe..
Na pomoč!
Pa ne me napotit v Tivoli na G točko
No, kaj je vam inspiracija v obdobjih, ko inspiracije ni?
japaja