Kaj se dogaja

kara  

član od: 26.11.2005

sporočila: 725

tema odprta - 15. nov 2010 10:10 | ogledi: 9.001 | odgovori: 86

Zadnji vikend sem malo več gledala TV. Pa sem se zgrozila nad t.i. resničnostnimi oddajami. Saj sem že kdaj prej videla različna tekmovanja - top model ta pa oni, kjer se zdi, da je končni in največji cilj doseči nebo in postati najlepša, najboljša itd. Kjer tudi tista, ki mora pri priči pospraviti cunje in zapustiti prostor dobi zadostno dozo kritike, ki bi zrušila osebnostno zelo stabilno in zrelo dekle oz. žensko, kar pa te mlade deklice najbrž niso.

Sedaj pa sem videla, da obstaja tudi kuharski resničnostni šov, kjer moraš pospraviti svoje "nože" in takoj oditi.... o groza.

Pa saj ni nič slabega v tekmovanju, hudo pa je, da moraš za zmago biti podel, kritizerski, daleč od tovarištva, daleč od človeka vrednega vedenja- končni cilj je zmaga za vsako ceno.

Ni mi všeč, kar se dogaja z družbo. Človek naj bi bil v osnovi kolektivno bitje, ampak kje so časi, ko ti je bilo normalno, da si pomagal sošolcu, prijatelju, članu družine ali pa nekomu tujemu, ki pač potrebuje pomoč.

Tako so nas nekaj let nazaj vzgajali starši. Mi pa naj bi svojim otrokom vbili v glavo le, da mora zmagati na teh tekmah, da mora biti egoist, da mora biti močan, za slabiče v tem svetu ni prostora... ne vem, strah me je. Strah me je, da imam popolnoma napačno vzgojo, ki bo povzročila težave mojim otrokom. Ta svet postaja namreč prava Sodoma in Gomora.

Se vam zdim pretiran pesimist?

kara

banana130  

član od: 22.12.2009

sporočila: 228

15. nov 2010 10:33

O ne si vse prej kot pesimist. V naši družbi ni več vrednot. Ljudje smo številke, če ne paziš te pohodijo ljudje, ki si jih imel še včeraj za prijatelje. Da je denar sveta vladar ni prežvečena fraza ampak čista resnica.Sočutja do človeka, živali, nenazadje zemlje- narave ni več. Važen je denar, ker le tako nekaj veljaš. Če želiš kaj doseči, ne z namenom, da bi zaslužil, apak k večjemu pomagal, ne prideš nikamor, če nimaš več. Še bi lahko razpravljala.... Ampak ker sem po duši večni optimist vseeno mislim, da se nekaj obrača, premika na drugo stran. Nekateri morajo se dotatknit dna, da bodo spoznali, da delajo narobe. Mislim, da ni prav, da rečemo : Mi ne moremo nič spremenit, živimo pač v taki državi......... Napredek je že če se posmejemo sosedu, pomagamo starejši gospe pri opravilih, poberemo plastiko in jo vržemo v pravilen kontejner.... Nekateri boste rekli, ma kaj pa ta blodi, ma tako mislim in vem da moremo začet pri sebi in z majhnimi rečmi.

Lep dan vam želim !

 

 

 

banana130

Sporočilo je spremenil(a) banana130 dne 15.nov 2010 10:34

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

15. nov 2010 10:59

kara je napisal/a:
Mi pa naj bi svojim otrokom vbili v glavo le, da mora zmagati na teh tekmah, da mora biti egoist, da mora biti močan, za slabiče v tem svetu ni prostora... ne vem, strah me je. Strah me je, da imam popolnoma napačno vzgojo, ki bo povzročila težave mojim otrokom. kara

 

Bi rekla, da se nič od vzgoje ne vbija v glavo, se pa vzgoji, tako kot se pač vzgoji, z zgledom. Otrok pač kopira tisto, kar vidi doma. Ne sprejema samo tistega, kar se mu razlaga v tistih pol ure na teden, ki so kao rezervirana za familijo, tmeveč kopira vse. 

Otrok kopira manire pri mizi, otrok kopira moško-ženske odnose, ki jih vidi v familiji, otrok kopira grebatorstvo staršev. Mislite da ne? Zbiranje nakupovalnih nalepk in točk na karticah je tudi ena oblika zbiranja municije za kasnejši dir za nagradami. Pa npr. govorjenje do jamranje o tem, kdo da je uspel in kako se s poštenim delom kao ne da - hja, desetletnik-do-najstnik bo hitro ugotovil, da je bolje biti nepošten in komolčarski, ker tako se uspe.  Last but not least: tisto iskanje plonkceglcev na netu v nedeljo zvečer, ker junior ni zmogel narediti domačega branja - to je samo vzgoja v to, da ni treba delati, da se da tudi kako drugače priti do cilja.

Skratka, je treba premisliti komunikacijsko komponento tega, kar počnemo in tega, česar ne počnemo in tudi komunikacijsko komponento opuščanja posameznih opravil. Tough? Well, nobody said it would be easy. 

Pa tudi jamranje o tem, kako da smo brez vrednost in kako gre vse k hudiču in v razuslo in kako da je vse narobe - to je, za moj okus tudi malo preveč poceni. Ker, tisti, ki jamra, se je s tem, hočeš-nočeš postavil/samooklical za referenco pravšnjosti. Za referenco, ki lahko okrca druge, sama pa vedno in povsod dela prav. Pa ne bom sedaj tistega o metanju kamna, ki je dovoljeno tistim, ki so brezgrešni (ta citat je bil že tolikokrat zlorabljen). Bom nekaj drugega. Ne jamrati. Jadikovanje o tem, kako re vse narobe je preprosto preveč pasivno. Je samo neko pasivno govorjenje in hkrati iskanje nekega opravičila vsakega posamzenika (ki jamra), zakaj ne naredi čisto nič ali pa ne zadosti, da bi bilo drugače. Jamranje je enostavno. Ni treba nič storiti.

Ergo, raje kaj storimo. Vsak pri sebi. Brez izgovorov v stilu, saj sem poskusil, potem je bilo pa pet ovir na poti in sem v izogib poškodbe odstopil že pred prvo. Ni nobene spremembe brez muke in tudi tu se to ne bo zgodilo. Če se našim prednikom ne bi dalo kaj izboljšati, ker bi bili preveč komot, bi mi še danes živeli v jamah. Vsa zgodovina je zgodovina sprememb in ne živite v iluziji, da to za to stoletje ne velja. 

Namesto nerganja v službi se raje nasmehnino. Namesto "dej mi mir" raje kaj razloožimo otroku in partnerju. Namesto nalaganja tega, kaj mora kdo storiti, raje poslušajmo. Namesto letanja za smetmi in prahom in stokanjem, koliko dela da imam, vključimo v to celotno pleme. Namesto nakupa pelargonije (in postavljanje teglca v kak obupen aranžma iz vrvi) si raje kupimo kako dobro linžerijo in jo potem tudi strateško uporabimo, bo doma več veselja. Namesto buljenja v TV ekran se raje pogovajramo s plemenom o temah, ki so v oddajah. In namesto realitiyja je še vedno Discovery.

Vendelina jr.

kara  

član od: 26.11.2005

sporočila: 725

15. nov 2010 11:39

Vendelina, saj jaz to točno vem. Ne skrbi, ne buljim v ekran kar tako, tudi ne gledam teh reality show-ov. Jih je pa res ogromno. Samo, medij ima danes veliko moč in mladi ga kopirajo, tudi to je del tega kar se jim, poleg staršev, šole itd. vtisne v glavo. Ne jamram, če si tako mislila. Za sabo imam že kar nekaj kilometrine in sem daleč od tega, da bi ne znala postaviti prioritete za svoje življenje in družino. Menim pač, da je TV lahko dostopna zabava v vsakem domu in ni vseeno, kaj se tam lahko poišče. Poznam tudi odrasle, ki so prav zasvojeni s temi odajami in dajo vse na stranski tir, da ja nebi zamudili kakšne epizode. Seveda pa se strinjam, vsi imamo vpliv predsem na lastno izbiro programov in izbiro lastnega ravnanja s katerim lahko spremenimo svet, če ta ne bo prej nas... No, mene je pač kot laično kuharico pretreslo, da se celo v kuharstvu za razliko nasvetov in novih receptov pojavlja reality s kupom žalitev, negativizma itd. kara

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5192

15. nov 2010 12:40

Mogoče bi pa pogledali tole - in dvakrat premislili, preden spet zakričimo: http://www.youtube.com/watch?v=hpAMbpQ8J7g Predvsem tisti del - če revnim množicam že ne pomagamo, jih vsaj zabavajmo. Ampak pri tem velja še nekaj, kar nam ves čas dopoveduje Vendelina, ampak v vsako bukovino tudi ne gre v prvem poskusu: vsaj pri nas še vedno imamo možnost o zelo veliko stvareh o svojem življenju odločati sami (za razliko od tistih, ki se rodijo v begunskem taborošču v Darfurju ali Ramali recimo). In ta "odločati sami" žal prevedeno pomeni "hudičevo veliko moramo delati", kar velja predvsem za delo z možgani. Pod delo z možgani spada tudi to, da kako uro namesto v nightclubu s frendicami preživiš za knjigami ali na tečaju angleščine in na teku v bližnji gmajni pa da sam sebi ne škodiš, če si že koristiti ne moreš ali nočeš. Pa še veliko tega. Res ne vem, zakaj se je tak problem izolirati od Big Brotherjev, Barov in podobnega smetja - pa saj ima vendar vsak televizor gumb ali špago, ki jo lahko potegneš iz stene? Ali pa so si take kupile samo nekatere "vzvišene intelektualke"? Slabo, slabo, če bi bilo res.... Pa lep dan še naprej, Sonja Sonja

ribaracarak  

član od: 3.4.2003

sporočila: 4337

15. nov 2010 13:11

Škoda, da zadeva poteka prehitro.... bom morala večkrat skozi, preden bom vse dojela (razumela).

 

rrr

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

15. nov 2010 13:45

Ne sekiraj se, rrr, enkrat ko bom imela več časa, ti z izbranim zadovoljstvo razložim vse podtone tegale...

Vendelina jr.

ribaracarak  

član od: 3.4.2003

sporočila: 4337

15. nov 2010 13:53

Vendy, saj se bom pretolkla skozi ..  dejstvo je, da je moje znanje angleškega jezika "opešalo", ampak, če se potrudim, ni panike..

rrr

Veri  

član od: 21.10.2004

sporočila: 4272

15. nov 2010 14:59

Se strinjam z Vendy. In niti malo me ni strah, da bi lahko ena normalna vzgoja (pač v stilu tega, da pomisliš še na koga drugega, ne samo nase) lahko škodila mojim malim. Saj tudi odrasli živimo v tekmovalnem svetu, pa zato nismo na slabšem, če nismo totalni egoti, ne? Mogoče imamo manj denarja, vendar ta res ni tako pomemben, dokler imaš dovolj za normalno življenje (pač da imaš za hrano, da te ne zebe in si na suhem). In toliko se po moje da komot dobit na pošten način. In če mojidve ne bosta prvi na tekmovanju? So what? A ju bo zato kdo kaj manj imel rad? ne. A ju bo kdo zato manj spoštoval? Ne. Torej, zakaj bi se bala zanju, če mi ju slučajno res uspe vzgojit tako, kot bi si želela? Če bosta komu pomagali - misliš, da to ne bo dobro zanju? Misliš, da se ne bosta onidve dobro počutli pri tem? zakaj bi ju torej učila drugače? Želim si, da bi bili srečni, uspešnost ni na prvem mestu. Fajn, če jima rata, kar si želita, ni jima pa treba bit prvi in "družbeno priznano uspešni" - ti ljudje navadno niti niso najbolj srečni. http://vecna-optimistka.blogspot.com/

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15833

15. nov 2010 15:24

Morda navržem nekaj, kar se bo komu zdelo čisto mimo, a se mi le zdi, da kaže na neke vrednote. Naši otroci so že odrasli, oba čez 20. Ža nekaj let se za darila za rojsnti dan dogovarjamo - povesta, kaj si želita in kupimo, ali rečeta, da lahko damo denar, pa kupita sama. In pred nekaj dnevi ju je babica vprašala, kkaj si želita,da jima letos prinese dedek mraz. Sta oba rekla, da ne bosta nič povedala, da je to tak dogodek, da naj bo darilo presenečenje. Za rojstni dan da je vseemo, a proti koncu leta da je tak čas, takov zdušje, tak praznik, da mora bit  darilo presenečnje, pa karkoli že bo pod smrečico. Da tisto pričakovanje, kaj neki je v paketu, toliko pomeni, da se za darila nikdar ne bosta dogovarjala.

In sta tudi povedala, da jima je bilo tako nenavadno, ko so sošolci in sošolke pripovedovali, da so jim starši naprej povedali, kaj bo pod smrečico, ali jih le peljali v trgovino, naj si nekaj izberejo in jim potem tega niti zavili niso v darilni papir.

 

Hočem reči, če otroku pričaramo nekaj, se potrudimo zanj - ker iskanje darila in to, da z njim zadeneš, pomeni, da otroka poslušaš in ga želiš razveseliti -, ne pa da sebe samega razbremenimo razmišljanja, kaj mu kupiti. Ga peljati s seboj v trgovino in odpreti denarnico je bolj enostavno kot med letom poslušati, kaj otrok želi.

 

In še danes mi ni žal niti ene minute, ko je vse drugo čakalo, le da sem lahko mojima dvema odgovorila na kakšno vprašanje in jima prisluhnila, ko sta me potrebovala.

mamamia

mamamia

Veri  

član od: 21.10.2004

sporočila: 4272

15. nov 2010 15:27

NO, če si med letom preslišal, pa lahko še vedno rečeš, naj napišejo pisma dedku mrazu. MOji sta še premali,d a bi se ju dalo preslišat. http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti