3. jan 2010 10:55
Predzgodba:
Poznam gospo, ki je zdaj stara 94 let. Pred tremi leti so ji operirali očesno mreno in je potem gospa ob pogledu v zrcalo ugotovila, da ima več gub, kot si je mislila. In je bila totalno šokirana, ker ji je uspešna operacija povedala več, kot je želela vedeti. Njene žalosti zaradi gub otroci niso posebej resno jemali, celo nasmihali so se ji. Pa jim je gospa povedala, da lahko s svojim življenjem naredi kar hoče in da če njo motijo njene gube, naj se ji ne smejejo. In je šla lepo k dermatologu in potem je dobila nekaj laserjev. Pa seveda, gospa tudi zadnje tri leta hodi na jogo. In v resnici deluje mnogo bolj vedro in mlajše od svoje deset let mlajše sestre in tudi od svoje petindvajset let mlajše snahe.
Moja želja vsako leto znova je, da bi imela pri 92-ih in nekaj podobne skrbi kot tale gospa. Ja,želim si, da bi mi šle gube pri 92-ih na živce. Ker drugih skrbi ne bi imela.
Osnovno vprašanje o tem, koliko se porabi za kozmetiko:
Bi rekla, da to spada v kategorijo tistih vprašanj, ko ženska nikoli ne pove čisto po resnici. Nekako tako, kot ravno ne pove po resnici, koliko partnerjev/partnerk je že imela v življenju, koliko tehta itd....
Druga stvar je to, kolikšna je kupna moč. In kolikšen odstotek v tej kupni moči predstavlja znesek za kozmetiko.
In da se vrnem na to, da ženska nikoli ne pove čisto po resnici teh stvari.
Namreč, en del zakaj ne pove po resnici je ena sloveniš-kleriš čednost, ki forsira skromnost in nevpadljivost do odvratne mere. Bog ne daj, da bi ženska dobro zgledala, to je fej nečimrno in fuj in fej. Naj se ženska namaže s kremo zvečer in zjutraj, mejakapa nič, da ne bo treznega moškega po nepotrbnem zapeljala v skušnjavo...In naj v tem kontekstu ne zapravlja denarja za tiste maže. Naj raje kupi kako metlo in cunjo in če že ima kaj časa, naj raje nakvačka kak prtiček, kaj pa ima nesreča ženska za v ogledalo se gledati....?
Drug razlog, zakaj ženska tega ne pove po resnici, prihaja iz nasprotne strani. Ker, da se razumemo, tiste štiridesetletnice, ki delujemo mlajše, kot smo, smo take tudi zaradi tega, ker poleg 50% izvrstnih genov je v našem videzu tudi sled preteklih let precejšnje discipline in nege. Tisto, "ah, nič ne storim, meni kar ratuje, jaz sem po naravi lepa in si kupim dve kremi na leto", to naj pa tista gospa prodaja kje drugje. Jaz ne morem kupiti. Da ne govorim, da ravno priznanj o botoxu in laserju tudi ne bomo ravno slišali takoj.
Sama sem na teh straneh že implicitno in eksplicitno povedala, da sem vernica kozmetičnih produktov in da je treba najprej imeti rada samo sebe, preden se lotim česarkoli bolj kompliciranega, kar se odnosov tiče. Ne kupujem dragih produktov, pač pa kupim ogromno produktov in tudi čisto vse uporabljam. In so rezultati vidni in sem zadovoljna. In ko bom večja, bi bila rada taka kot tista gospa iz začetka. Ja, želim si, da bi imela pri 92-ih letih voljo in željo odpravljati svoje gube. Želim si imeti tisto žlahtno nečimrnost, ki te vsak dan prisli, da ti ni vseeeno, kako izgledaš in ki te prisli, da ne odnehaš. In za to, da bom to imela tudi čez pol stoletja, bo pač treba tudi nekaj plačati. Pa kaj potem.
V notranjo lepoto, ki se skriva za zanemarjeno zunanjostjo, pa ne verjamem.
Vendelina jr.