27. feb 2009 13:47
Takole bi rekla: moj emšo sega v nora šestdeseta, kar pomeni, da sem preživela tudi zadnje desetletje bivše juge (ki je bila ves čas v ekonomski krizir) in potem mi memorija dobro nese tudi na leto 1991 in prva leta samostojne države.....
In na stran tisto, da človek pozablja grde stvari in da v spominu prevladujejo lepe, in da imamo na norosti iz osemdesetih en tako nostalgičen spomin (se spomnite čakanja za pralni prašek, ko smo en general kupili največ pralnega praška ever)...
čisto suha ekonomska dejstva so naslednja:
- od leta 1991 do 1995 je bilo v tej državi obupno veliko ljudi nezaposlenih (med 120.000 in 100.000 tisoč)
- mesečna inflacija je bila tam nekje med 5-6 odstotki, kar na letni stopnji pride kakih 70%
- kupci so bili, samo niso bili zainteresirani kupovati slov. izdelkov, ker pač niso ustrezali standardom....
- posledično je bilo 70% bančnega sektorja v izgubah.
Pa je neka nora volja in iznajdljivost ljudi naše dežele nekako našla nove trge, prilagodila proizvodnjo in je potem vsako leto šlo na bolje. Sicer z malimi koraki, ampak je šlo. In ljudstvo je bilo sicer kritično (nikakakor ne noro zaslepljeno in indokrtrinirano, so svoje kritično mneje lepo izražali na volitvha), ampak nekako je znalo v glavi zbalansirati med odrekanjem, motivacijo in kot skupnost smo nekako stvari postavili na svoje mesto na pravilen način. In bili defintivno tranzicijska država z najmanj problemi, ekzempl, da se da priti iz tranzcije v normalo....
In tistih 70% bančnega sektorja iz izgub se je potem do leta 1997 spravilo v pozitivno nulo in plus...(tisto, kar danes imenujejo "slaba banka" smo imeli v Sloveniji v obliki Agencije za sanacijo bank in se je stvar popravila v šestih letih. In ni šlo za odkrivanje tople vode ne ničesar - to isto tehniko so uporabljali že v kraljevi Jugoslaviji po 1. svetovni vojni in paralelno s Slovenijo je ob istem času svoje banke reševala tudi Švedska, samo, da so oni štartali z 90% izgub v bankah, mi smo jih imeli pa malo manj....pa so tudi Švedi počistili)
Težava je v tem, da nismo (imam v mislih skupnost prebivalcev te lepe dežele) znali osmislit življenja v normalnem. Ker normalno, dragi moji, to za sabo potegne tudi dozo dolgočasnosti. In s čim se razbija monotonija dolgočastnosti? Pameten človek jo razbija s kreativnostjo, nespameten pa s škandali (in izmišljanjem škandalov), kazanjem s prstom na "tiste druge, ki delajo vse narobe".... obtoževanjem vsega živega okoli sebe brez zazrtja vase....
V tej deželi je duh nespameti ušel iz steklenice v trenutku, ko je postala maksima, da "dan brez škandala je dan brez novic" in ko resnični uspehi ne dobijo več informacijskega priznanja, pač pa se do nezavesti ukvarjamo s krjavlji vseh vrst in barv.
V duhu časa, ko se ukvarjamo s krjavlji vseh vrst in barv (da ne bo pomote, to traja že kakih deset let, to ni od včeraj), se zgodbe, ki sploh pridejo na svetlo, obvezno prenapihnejo. Pa čisto vsak, ki ima eno minuto časa, se že izreka o ekonomiji in finančni krizi in v nadaljevanju že pametuje o temah, ki jih ni poslušal niti eno šolsko uro! Pa čisto vsak, ki ima eno minuto časa, že vleče neke paralele z Veliko gospodarsko krizo in iz neta vleče fotke lačnih Američanov v tridesetih letih in zlovešče napoveduje, da tole pa čaka tudi nas....Pa čisto vsak, ki ima eno minuto časa izkorišča objektivno slabše gospodarske razmere in temu posledično tudi spremembe v ostalih sferah za to, da nekaj blebeta...Ker ima pač vsak v življenju svojih pet minut za nekaj, samo še ne vemo, za kaj.
Ker, ko berem časopise (v bistvu sem slovenske nehala, še klipingi so iritantni) in ko gledam te žurnalistične eksperte za ekonomijo, ki so tako blazno srečni, da imamo recesijo, ker imajo potem nekaj štofa za naslednja dva meseca, ko vsak dan odkrivam moralizatorje in dušebrižnike vseh barv (ki tako trpijo ob usodi malega človeka, od klošarja pa ne bi kupili Kraljev ulic), si mislim pa kje hudiča so tisti časi, ko smo objetkivno slabše živeli in smo tudi vedeli, da bomo dlje časa slabše živeli, pa je bil v glavah en optimizem? Ker, kaj je pa zdaj? Ena od škandalov in kastrof odvisna žolca ali kaj....?
Hočem reči, če prevladuje mentalni sklop čakanja na katastrofo, potem ta v resnici pride. Sicer ne udari najbolj glasnih čakajočih na katastrofo, temveč res udari po najbolj depriviligiranih.
Ker to naslajanje nad krizo, pa kriza vsak dan na ustih....to je za moj okus preveč puhlo. V tej državi imamo, hvala bogu, še vedno nekaj pametnih ljudi, ki so oddelali tudi začetke devetdesetih let in imajo toliko kilometrine (dovoljno utakmica u nogama), da vedo, da se čisto nobena reč ne poje tako vroča, kot se skuha. Tako, kot je ena žlathna trma tega naroda preživela osemdeseta leta, pa ni ravno s pospeškom vsega privatizirala v devetdesetih letih in ravno vseh denarnih presežkov tudi nismo dali v ameriške obveznice...tako se bomo prebili tudi čez to leto. Morda za kakšno luknjo v pasu bolj vitki, ampak, verjemite, mi, vsi smo bili že nižje, pa smo prišli nazaj.
In če se malo poigram z vprašanjem: Ali zdaj kupujete samo tisto, kar potrebujete ali tako kot prej? Kaj, za vraga pa "tako kot prej" pomeni? Ker, če "tako kot prej" označuje kompulzivno nakupovanje, potem je treba tako motnjo zdraviti neodvisno od tega, ali je rast ali pa recesija.
Vendelina jr.
tulka
).
tamala69
