Kar tako

V razmislek. Mamamia

 

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe.

Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni z vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla.

Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno.

mamamia

21. sep 2007 11:52

Zanimivo je, da si napisala potepuški pes... očitno ni imel razloga za mahanje z repom, slabe izkušnje pa to... Drugače je pa poučno ;) Scorpy

21. sep 2007 11:55

kaj češ. na žalost se učimo na svojih izkušnjah in po slabih izkušnjah kažemo zobe. ga ne poznam takšnega človeka ali psa, ki bi po slabi izkušnji mahal z repom. k.mici kuharica Mici

21. sep 2007 11:57

In bolj, kot ne, se vsi ravnamo po načelu: napad je najboljša obramba...

21. sep 2007 12:02

Ta je pa prav tipična za Kulinariko... feferon

21. sep 2007 12:28

feferon, čisto pravo ime imaš...

 

Sicer pa, četudi ne bi bil potepuški ampak čisto navaden pes....tudi me vse nismo potepuhi, pa....

 

Mamamia

 

 

mamamia

21. sep 2007 12:34

Več strpnosti med ljudmi , več nasmeha,več iskrenosti mnogo prijaznih besed.ker vse le ni tako črno, kot se v trenutku zdi,mislim,da to pomaga, da spoznamo, da nasmeh in prijazna beseda pomeni več , kot vsi zakladi sveta. To je pa moje razmišljanje "kar tako" marjeta10

21. sep 2007 14:53

Kar tako, Mamamia, kar tako ti povem, da se ob tvojih postih vedno nekako zamislim. Res mislim, da več poveš med vrsticami, kakor z vrsticami samimi. Mislim, da če bi bili vsaj pol ljudi na svetu, takih kot ti, bi bilo na tem svetu veliko lepše. Lepo pa radi se imejmo. ursa40

22. sep 2007 7:42

Nezaupanje vase in nato nezaupanje v ljudi. Ni močan tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti ko vsakič vstane po padcu. Torej iščimo pozitivno. mamamia full si dobr napisala,res ham-njam

22. sep 2007 8:08

Lepa beseda lepo mesto najde.Po tem načelu se ravnam tako doma kot tudi v službi(tu se moram ne glede na mojo slabo voljo) in povsod dobro "vozim". Ena miš lepo si napisala.Tisti,ki ne zaupa vase ne zaupa tudi v druge ljudi. V vsakem človeku je nekaj dobrega in nekaj slabega.Če bi se trudili,da bi tisto dobro prišlo na površje bi bilo na svetu dosti lepše. Mamamia tudi meni je všeč tvoje razmišljanje,kajti s pravim pristopom in pravilno (nenapadalno) komunikacijo se da marsikaj rešiti. Pa lep sončen dan želim vsem in radi se imejmo (tako kot je napisala ursa40) kalcicl

22. sep 2007 8:25

Draga mamamia - tole pa res ni kar tako, kot si napisala v naslovu. Poučna zgodbica, ki jo žal v prenesenem pomenu skoraj vsakodnevno srečujemo v življenju. In prav zato se Silvine ugotovitve, da je napad najboljša obramba, že vrsto let zavestno izogibam - pa mi kar uspeva.... Mamamia - da te zelo zelo cenim, sem ti pa itak že enkrat povedala --- še kaj podobnega nam prikliči v zavest! Se beremo! Veronika