Ko ima hudič mlade

No ... nekaj takega se mi je zgodilo pred kratkim. Morala sem sprintati en dokument, ga nesti podpisati v eno uradno ustanovo in ga dostaviti v drugo uradno ustanovo. 

Printanje? Ni problem. priključiš printer, stisneš gumb "natisni" in počakaš, da se zadeva znajde na tvoji mizi. 

In je tako tudi bilo. S to razliko ... da je na dokumentu manjkala vsak tretja črka (včasih, ko je v printerju zmanjkalo barve, je bil tisk le svetlejši. Zdej očitno šparajo malo drugače. Ko je v kartuši samo še 15% barve, neha izpisovati črko K. Ko je barve samo še 10%, neha izpisovati še črko A. In tako naprej. Očitno. 

Malo sem bemtila, pa sem se spomnila, da lahko dokument natisnem tudi v knjižnici. Ki je na poti. Ok. Pa gremo. pridem v knjižnico, kjer me gospa za pultom razsvetli, da sedaj oni s tem nimajo nič, da je pa tam printbox in si lahko tam po mili volji printam. Super. 

Pridem do printboxa, tam pa en gospod (s telefonom na ušesu) hodi gor in dol. Vidi, da me ta velika škatla zanima in mi reče: "Pokvarjen je! Ampak počaki. Bom jaz zrihtal Sem klical one, pa bojo popravli. Kr počaki." Njegov južni naglas in način kako to pove, me spravi v smeh. 

In čakam. Pa stric še kar hodi gor in dol in se neki pogovarja s tistim na drugi strani. Pa še malo čakam.  In mine 20 minut (vmes sem seveda klicala moža, kje bi se dalo še printat.)  Ko gospod končno odloži telefon, se obrne k meni in slavnostno pove: "Bom zrihtal, a veš! Moram it po knjižničarko, da naloži papir noter!"

A bejž ... in zato so tisti na drugi strani telefona potrebovali 20 minut?

Ok, pol pride knjižničarka s papirjem, gospod sprinta zadeve. In se lotim jaz printat. Jasno, zadevce nimam na ključku. Aaaaaa. Ok, ni panike, si bom poslala iz mejla (hvala bogu za telefone). Zdaj se moram še registrirat. Ok. Sej bo šlo. Pogledam pod zavihek, kjer bi morala zadeva bit. Prazno. za vsak slučaj pogledam še pod ostale zavihke. Nikjer nič. Kličem podporo. zelo prijazna gospa me spomni, da mogoče ni poslano, ker nisem izpolnila zadeve (v mejlu). Ok, grem popravit. 

Ampak v zavihku še vedno ni ničesar. Pokličem še enkrat. razložim situacijo. "Kakšen dokument pa je? Na kateri mejl pa ste poslali? Kdaj pa ste poslali?" Vprašanja kar dežujejo, nasveta pa ne slišim nobenega. Potem gospa reče: "Veste, sej lahko domument naložite tudi kar prek svojega računalnika, od doma."

Iz oči mi sekajo strele, iz ušes se mi kadi. Jezno rečem: "Gospa, jaz nisem doma, nimam računalnika na dosegu roke, stojim pred printboxom in želim sprintat dokument, ker se mi že zelo mudi! A mi lahko poveste kako?"

Ja to pa seveda ne. A majke mi. Začnem na glas preklinjat. Odložim telefon. Takrat pristopi sicer zelo prijazen gospod, a se res komaj zadržim, da mu ne dam ene okol kepe, ko reče: "Gospa, veste, ta printbox je super, res so dobri, ampak drugič res raje imejte na ključku zadeve!"

Vsa obupana pokličem v ustanovo, kamor bi morala ta dokument dostaviti, da ga pač ne bom ker imam težave s printerjem. "O, gospa, sej sprintate lahko pa tudi pri nas!"

Ah, jasno ne? In zakaj se jaz tega ne spomnim prej? Šibam tja, se usedem za računalnik (vmes sem enega še ugasnila, ker sem mislila, da ni prižgan), se hočem prijavit v mejl. Pa me namesto normalnega postopka, nenehno sprašuje po moji telefonski številki. 

Nikoli nisem pisala tel. številke za zaščito mejla, tudi sedaj nimam tega namena. malo se jezim sama pri sebi, nato vprašam gospo za pultom: "A to je vedno treba tel. ptevilko vpisat, če ćelim mejl odpret?" Gospa me pisano gleda; "O to pa jaz ne vem kakšno zaščito so naštimali!"

še bolj besna odidem ... domov.  Prižgem računalnik, pogledam mejl ... ki me obvesti, da so danes ob tej in tej uri (ko sem hotela jaz sprintat svoj dokument) poskušali vdreti v vaš email račun.

A bejž ga no srat?